Mladi pri nas opravijo specializacijo, nato odidejo. V Pomurju tako še vedno primanjkuje pediatrov.
V Pomurju se s pomanjkanjem pediatrov spopadajo že več let. Otroškemu oddelku soboške bolnišnice je pred leti grozilo celo zaprtje. Dobri zdravniki so odhajali v druge bolnišnice. Odmeval je primer odhoda zdravnika pediatra Vojka Berceta, nekateri so govorili tudi o razpadu otroške pediatrije v Murski Soboti. Stanje se danes izboljšuje, predvsem na primarni ravni, težave na sekundarni pa ostajajo.
Bojan Korošec, dolgoletni direktor murskosoboške bolnišnice pojasnjuje, da težava ni v pomanjkanju zdravnikov, temveč v njihovi strukturi.
»Število specialistov in specializantov še vedno ni izenačeno«, dodaja Korošec.
Pri njih so trenutno zaposleni štirje specialisti pediatrije, devet diplomantov pa opravlja specializacijo. Težava je v tem, da mladi zdravniki le redko ostanejo v Pomurju, saj prihajajo iz cele Slovenije in se po zaključeni specializaciji vrnejo v domov, v regiji pa jih ne uspejo zadržati v dovoljšnji meri.
Reševanja težav s pomanjkanjem zdravnikom na otroškem oddelku so se v soboški bolnišnici lotili s svojo štipendijsko politiko. Stanje se je tako v zadnjih nekaj letih po besedah direktorja Korošca izboljšalo.
»Prekmurci zdaj ostajajo doma«, pravi Korošec in dodaja, da želijo v naslednjih letih priti na želeno raven, to je šest do osem otroških zdravnikov.
Korošec sicer med razlogi za pomanjkanje zdravnikov pediatrov na sekundarni ravni navaja tudi manj stresno delo na primarni ravni, kar je povezano tudi z delavnikom zdravnikov.
Koncesij ni
Za zdravje otrok v Pomurju na primarni ravni skrbijo predvsem zdravniki v zdravstvenih domovih in pediatri koncesionarji. Med koncesionarji in zdravniki Zdravstvenega doma v Murski Soboti po besedah direktorice zdravstvenega doma Edith Žižek Sapač poteka dobro sodelovanje, tako da skupaj zagotavljajo celodnevno pediatrično oskrbo.
Nove koncesije se zasebnikom že nekaj let več ne podeljujejo. Med zadnje podeljenimi v Murski Soboti je bila koncesija pediatrinji Alenki Horvat in sicer pred šestimi leti. Podeljevanje koncesij zasebnikom se je takrat praktično ustavilo.
Koncesionarji se tako soočajo z velikim številom bolnikov in posledično preobremenjenostjo. Pa ne le koncesionarji, s preobremenjenostjo se soočajo tudi otroški zdravniki v zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani v Pomurju le šestindvajset pediatrov.
A s pomanjkanjem otroških zdravnikov se ne soočajo samo v Pomurju, ampak skoraj v celotni državi.
Alenka Horvat, pediatrinja, ki zdravi tudi z nasmehom
Alenka Horvat z zasebno pediatrično ambulanto s koncesijo v Murski Soboti je bila izbrana za naj pediatrinjo Pomurja.
“Moja želja je bila delo z ljudmi”, začetke svoje zdravniške poti opisuje zdravnica Alenka Horvat. Pravi, da je v smer pediatrije zašla po naključju, vedela pa je, da si želi vrnitve v Pomurje, najprej v Splošno bolnišnico v Mursko Soboto.
Po trinajstih letih dela v murskosoboški bolnišnici se je pred šestimi leti podala na samostojno pot, za katero pa ni vedela kaj jo čaka.
“Začela sem z nič pacienti, na začetku je grozen občutek, ko sediš in čakaš, če bo kdo prišel”. Zdaj je prepričana, da se je odločila prav. Vedno si je želela dela v ambulanti, saj pravi da je zgodba bolnišnice drugačna. “Ljudje pridejo in odidejo”, dodaja.
Samostojno pot je pričela z ambulanto v Zdravstvenem domu v Murski Soboti.
Pred tremi leti pa je v stari vzorno urejeni meščanski hiši v južnem delu Murske Sobote odprla novo otroško ambulanto, pri kateri gre pravzaprav za družinsko zgodbo. Pacienti se v njeni ambulanti dobro počutijo, kar je bila tudi njena želja. Čakalnica zato pogosto poka po šivih zaradi številnih članov družine, ki pospremijo otroka k zdravniku. Starši se na družinskega zdravnika pogosto obrnejo.
“Najprej sem prevzela skrb za enega otroka, potem za drugega, zdaj skrbim za celo družino,” se pošali.
Pravi, da biti otroški zdravnik ni samo njena služba, da gre pravzaprav za način življenja v katerega je vpeta cela družina, njeni trije sinovi pomagajo tudi pri urejanju okolice ambulante.
Priznava, da delo nosi tudi domov, kjer predvsem odgovarja na elektronska sporočila in telefonske klice. “To počnem tudi na dopustu in mi ni težko”, doda. Tako včasih pacientom prihrani nepotreben obisk, saj ob manjših težavah starši po elektronski pošti opišejo težavo in priložijo fotografijo na podlagi, katere potem postavi diagnozo.
“Pomembno je, da nam bolniki zaupajo in nas imajo radi pa tudi, da imamo mi njih radi.“
Članek je nastal v sodelovanju z uredništvom časnika Delo.
