V Mestnem vrhu smo obiskali Mitjo Vaupotiča, ki ima zakladnico zgodovinskih predmetov.
Na gričih Mestnega vrha v neposredni bližini Ptuja smo obiskali 35-letnega Mitjo Vaupotiča, zbiratelja starin in navdušenca nad železniško zgodovino.
Obisk je bil kot vstop v časovni stroj, ki nas je spomnil na transportne navade iz 20. stoletja – hiša je prežeta s starimi predmeti in železniško dediščino, ki je Mitjo zanimala že od otroštva.
Že na dvorišču opazimo železniški park, ki ga je Mitja skupaj z bratom Anejem, Markom Ravbarjem, Nejcem Svetcem, Maticem Kaučičem in Aljažem Topičem začel ustvarjati že leta 2011.
Del njega je tudi dejanska kabina električne lokomotive, ki so jo fantje obnovili in predelali v delujoč simulator.
Mitja delujočo maketo dopolnjuje že približno 25 let
A morda celo bolj ponosen je Mitja na železniško maketo v merilu 1:87 H0, ki pa javnosti za zdaj ni dostopna. To je izdeloval in dopolnjeval približno 25 let, če bi jo želel postaviti »iz danes na jutri« pa bi se finančni znesek gibal med petimi in desetimi tisočaki.
Na njej so poleg železniških tirov stavbe, ljudje in avtomobili - slednji so postavljeni tudi v realne scenarije, na primer delo na cesti, policisti, ki ravno aretirajo osumljenca in tako dalje.
Maketa je delujoča - mogoče je upravljanje z vlakci, lučmi in semaforji, prav tako ima zanimive reliefne in družbene detajle, kot sta recimo trgatev v teku in planinska koča s plesalci.
Dejanja na njej so tudi ozvočena. Obkrožajo jo številni predmeti, ki so tako ali drugače povezani z železniško dediščino območja bivše Jugoslavije – na njih pa je najpogostejša oznaka JŽ - Jugoslovanske železnice.
Zanimanje za stare predmete in železnico izvira iz otroštva
Zanimanje za železniško industrijo ga zaznamuje že od otroštva.
»Oba starša in stric sta bila zaposlena na železnici. Tako smo imeli že kot otroci nenehni stik z napravami in dostop do vozil, večkrat smo se znašli tudi v kabinah,« se spominja Mitja, a dodaja, da ga takrat železnice niso zanimale v taki meri: »Na začetku so me zanimale zgolj starine, ki niso bile nujno povezane z železnico.«
V najstniških letih se je Mitja pogosto znašel na vlaku tudi kot potnik. Z vlakom se ni podajal le v srednjo šolo in kasneje na študij, temveč tudi na daljše relacije - med njimi izpostavlja Berlin, Budimpešto in Beograd.
Čeprav se v zadnjem času redko poda na daljše izlete po železnici, pa poudarja, da je to svojevrstna izkušnja: »Tako iz avtomobila kot iz vlaka ne vidiš vsega. Pogled na pokrajino je povsem drugačen, zato se včasih splača iti tudi peš ob železnici. Razgledi so različni.«
Ko je prišlo do obnove ptujske železnice, je začel »reševati smeti«
Okrog leta 2010, ko je prišlo do obnove ptujske železnice, se je pojavila priložnost za rešitev nekaterih naprav s področja signalne varnosti, ki bi sicer romale na smetišče.
»Takrat je določene naprave že začel nadomeščati računalnik, stare naprave pa so seveda želeli vreči vstran. Potem se je pa začela akcija, šlo je dobesedno za reševanje smeti,« opisuje svoje začetke zbirateljstva naprav, povezanih z železnico, za katere je že pri dobrih 20 letih verjel, da ne sodijo na odpad in niso le kup starega železa.
Danes v Mitjevem arhivu najdemo poleg naprav za signalno varnost tudi razne uniforme (kape in plašče), skrinje, broške, našitke, svetilke, stare vozne rede, žepne in stenske ure in še mnogo več. Eden od izdelkov, na katerega je najbolj ponosen, je tablica lokomotive Borsig z oznako 06-001 - gre torej za tablico prve lokomotive Borsig iz šeste serije.
Čeprav zbirka trenutno zaradi prostorske stiske ni dostopna širši javnosti, Mitja pravi, da z veseljem sprejme koga, ki mu piše, da ga to zanima, in mu s svojim znanjem pomaga.
