Ste se kdaj vprašali, kako je v epidemiji koronavirusa medicinskim sestram, ki so trenutno zaradi samoizolacije nameščene v Hostlu Pekarna? Pozivajo, ostanite doma, da bomo tudi me lahko šle domov.
Kako je videti začasno domovanje medicinskih sester v Hostlu Pekarna? Kakšen je v času koronavirusa način dela v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor? S katerimi stiskami se soočajo v svojem drugem domu?
Med prvimi se je za namestitev v hostelu v bližini Univerzitetnega kliničnega centra Maribor zaradi dela z okuženimi bolniki odločila srednja medicinska sestra Nicol Arnečič, ki sicer dela na Oddelku za infekcijske bolezni in vročinska stanja, a so jo v času epidemije premestili na'enoto covid1'.
»Vsi imamo doma družine, vsi imamo doma nekoga, ki nas čaka in h kateremu, žal, ne moremo zaradi danih razmer,« je jasna Nicol.
Možnost okužbe pri delu z bolniki s koronavirusom obstaja in tveganje, da bi koronavirus prenesli na svoje domače, je za enostavno preveliko. Zato je tudi diplomirana medicinska sestra Nika Kramberger, ki je prej delala v Operacijskem bloku Klinike za kirurgijo, zdaj pa v reanimaciji v 'enoti covid3', sprejela sobo v Hostlu Pekarna.
»Za to sem se odločila, da zaščitim starše, ki so že v občutljivih letih, in pa tudi svoje stare starše,« odločitev pojasnjuje Nika.
Zaradi epidemije koronavirusa je v drugo vlogo, delo na reanimaciji v 'enoti covid3', morala stopiti tudi diplomirana medicinska sestra Katja Černivec. Delo zdaj poteka v mešanih ekipah profesionalcev iz različnih oddelkov.
»Priučiti se moramo stvari, pacientov ne poznamo, tudi samega virusa ne poznamo, zato je vsak dan znova neko učenje. Delamo ruski turnus, dvanajst ur dnevno, dvanajst ur nočno, potam pa imamo dva dni za počitek,« pravi Katja.
Strah pred okužbo s koronavirusom kljub dobri varovalni opremi ostaja.
»Ni vse 'tak na izi', kot izgleda. V bistvu se lahko vsak okuži, od najmlajšega do najstarejšega, pri nas ni populacije bolnikov, da bi zdaj rekla, to so samo starejši ljudje. Seveda, se najde tudi kakšen nepokreten, ampak to so v večini pokretni ljudje, ki jih vsakodnevno srečujete, ko greste po opravkih. Pazite se, držite se še ukrepov, še malo časa, 'mamo to',« poziva Nicol.
Z domačimi ohranjajo stike s pomočjo sodobnih tehnologij, še dodaja Nika: »Slišimo se preko telefona oziroma Skypa. Starši so moj odhod sprejeli normalno, ker je to pač del mojega poklica.«
V hostlu so spoznale drugo zdravstveno osebje z istimi preprekami, navezale so tudi prijateljske stike. Nudijo si podporo, četudi zgolj z nasmeškom na hodniku.
V mislih pa so ves čas z bolniki, pravi Nicol: »Eni pravijo: 'Ja, saj se štemplaš pa greš domov.' Ni tega, sploh zdaj, v tej situaciji, ne. Žal. Se mi pa zdi, da smo si vsi izbrali ta poklic zaradi ljudi in smo tu za ljudi, tudi, ko smo 'doma'.«
Zato ostani doma, da bo tudi zdravstveno osebje lahko šlo domov.
