Edo Maajka: Če ne bi bil glasbenik, bi bil kuhar, ali bi nabiral zelišča

Edin Osmić, bolj znan pod imenom Edo Maajka, je rojen 22. decembra 1978. Njegov prvenec »Slušaj mater« je izdal leta 2001 za založbo Menart in takoj so ga prepoznali na Hrvaškem, BiH, Srbiji in v Sloveniji. Z drugim albumom »No Sikiriki« je potrdil status enega najboljših MC-jev na Balkanu. Nastopal je s spremljevalno skupino Lexaurini ali pa z DJ Soulom, DJ Olidobolli in MC Frenkijem skoraj po vseh večjih mestih nekdanje Jugoslavije in v mnogih klubih ter festivalih po Evropi.

Njegove pesmi govorijo o socialni neenakosti, ljubezni, sovraštvu, vojni, nacionalizmu, hip hopu, grafitih in o marsičem drugem, kar zanima človeka, ki živi na tem planetu s posebno lucidnostjo, direktnostjo in humorjem.  

Maajko smo pred petim nastopom v Murski Soboti povprašali o življenju v Izraelu (kjer živi s svojo novo ženo), njegovih hobijih, sodelovanju z Damirom Avdićem na projektu Trnokop pa tudi o novem albumu »Štrajk mozga«.

Prosim te predstavi nam svoj novi album »Štrajk mozga«, koliko časa je nastajal in kje vse je že potekala promocija? 

Štrajk mozga je nastajal nekaj mesecev, vse se je začelo pri Billianu v Sarajevu, pri katerem sem vzel par beatov ... Billian spada v mlajšo generacijo producentov, ki se radi poslužujejo novejših zvokov, predvsem drum'n'bass-a in dubstep-a, kar mi je bilo zelo všeč, ker ohranja hitrost v rapu. Potem sem na te beate začel pisati tekste, kar je trajalo mesec dni. Nekaj posnetkov sem naredil v Tel Avivu, večina snemanja je potekala v Zagrebu. Vso zadevo sem dokončal preko spleta, sicer je šlo počasneje, a s končnim rezultatom sem super zadovoljen. Kolektiv iz Sarajeva, ki se skriva za imenom »Ideologija« je zaslužen za ovitek plošče.  Poleg tega na albumu gostim zanimive ljudi, v prvi vrsti Arsena Dedića, za katerega priznam, da me je bilo malo strah, kako bo to sodelovanje izpadlo. On je legenda, kako z njim sploh začeti pogovor. Semplal sem legendarno jugoslovansko skupino »Smak«, kitaristu skupine Radomiru Točku je bil posnetek zelo všeč. Prav tako imam v gosteh Sašo Antića iz TBF pa Kandžijo, Frenkija in Marčela. Album smo že predstavljali v Zagrebu, Tuzli, Bernu (Švica). Predvčerajšnjim sem imel katastrofalen koncert v Ljubljani, v prostorih, ki sploh niso za izvajalce našega profila. Klub se imenuje »TOP«, sicer nimam nič proti takim klubom, ampak enostavno ni bilo naše publike, vse skupaj je bilo precej ubogo.

V Murski Soboti si že petič ... Ali obstajajo mesta, klubi v katerih rad nastopaš in v katere se rad vračaš. Kateri so to klubi in je MIKK eden izmed njih?

MIKK je eden ljubših klubov, kjer rad nastopam, eden izmed top petih sigurno. V Tuzli smo igrali v kafiču »Sloboda«, katerega lastnik je moj dober prijatelj. Enostavno se nismo uspeli nikjer drugje v Tuzli dogovoriti za špil tako, da ne bi bilo notri kakšnih 200-300 ljudi, zunaj na trgu pa okrog 2000. Noro. Obožujem tudi Skopje, v Makedoniji nas nikoli ne razočarajo. Prav tako rad nastopam na Mostovni v Novi Gorici, kjer imajo  skate rampo. 

Ustvarjaš na relaciji Tel Aviv- Zagreb ... So bili kakšni pomisleki pred odhodom v Izrael, nam lahko poveš kaj več o življenju v Izraelu, glasbeni sceni in če si že nastopal v Tel Avivu?

Moram priznati, da sem imel kar nekaj predsodkov do Izraela in resno sem premišljeval o tem, kakšno življenje me čaka tam doli. Na začetku je bilo precej prerekanja tako z Arabci kot Izraelci, dokler nisem dojel iz kakšne »vukojebine« sam prihajam. Enkrat sem tako sedel z družbo, Palestinci iz Jeruzalema, ko so izvedeli, da sem iz Bosne, so s sožaljem v očeh ugotovili:  »From Bosnia, I am so sorry«. Takrat se mi je posvetilo (smeh). Preveč vsega v življenju sem jemal, kot da je moja pravica. Zdaj imam svojo rutino, tam sem družinski človek, družina, žena, otrok, imam tudi deklico iz prvega zakona. Ko bo končala šolo, bomo videli kam in kako. Ne osredotočam se toliko na prihodnost, kako bo, naj bo.

Kaj pa glasbena scena v Izraelu?

Spoznal sem nekaj raperskih skupin in raperjev, vseeno pa tam prevladuje pop glasba, ker so verska država. Poleg popa imajo zelo možno jazz sceno ter par ruskih hip-hoperjev, ki so prekleto dobri. Scena v globalu ni močna, imajo pa odlične glasbenike s katerimi lahko delaš, imaš vaje, poslušajo te, ni toliko egoizma  kot je to pri nas. Ne vem, mogoče je to zaradi tega, ker sem tujec, mogoče bi pri nas doma ubrali drugačen pristop do tujca na primer iz Češke. Ne vem, ampak ljudje v Izraelu nekako bolj spoštujejo tvoje delo. 

Poskus združevanja z Damirjem Avdićem in tuzlansko rock-core ekipe v bend Trnokop je propadel ali lahko pričakujemo nadaljevanje zgodbe?

To je bilo super sodelovanje. Kurta na basu, Bumbar, eden najboljših bobnarjev v tem delu Evrope in seveda Damir s svojimi ubijalskimi riffi. Vse smo posneli v enem tednu, ohranjeni so štirje info posnetki, ki jih bomo v prihodnosti dali na splet. Na žalost od sodelovanja v prihodnosti ne bo nič. 

Danes zvečer nastopaš z DJ Soulom in Frenkijem, imaš tudi live bend?

Bend je bil super, z njim sem delal promocijo prejšnjega albuma »Spomen ploča«, odigrali smo 20-25 promocijskih koncertov v regiji. Kasneje je postal problem honorar za bend, ker nas je bilo deset v bendu. Situacija je bila takšna, da dosti organizatorjev ni zmoglo plačati višjega honorarja, jaz pa nisem mogel zahtevati od glasbenikov, da igrajo za kikiriki. Pravzaprav je bila osnovna ideja novega albuma v živo z bendom tako, da sem spet v procesu iskanja nove postave. Razmišljal sem celo o tem, da v Sloveniji najdem ekipo, s katerimi bi delal, ker je tukaj veliko bendov, ki že funkcionirajo. Problem je, da je zelo težko dobiti na enem mestu dobrega bobnarja in basista, glasbenika, ki si ustrezata in sta meni kot raperju zelo pomebna za ritem.

Ena od osnov hip-hopa so sempli, na zadnjem albumu v drugi skladbi »Diši« je sempl in rif legendarnega jugoslovanskega rock benda Smak. Kakšne in čigave semple si že koristil na prejšnjih ploščah?

Vem, da je na prvem albumu Dash semplal No Smoking Orchestra, bend Emirja Kusturice. To so bili časi, ko še nismo tako pazili, kje se jemlje in od koga (smeh). Zadnje čase je to dosti bolj striktno pokrito. Sempl komada »Ležaj od sunca« Josipe Lisac sem uporabil na »Spomen ploči« in albumu »Balkansko a naše« Za Frenkijevo ploščo sem semplal legendarni rock bend iz Pule, Atomsko sklonište. Ne spomnim se naslova komada, tekst gre takole: »Neuroza i alkohol rađaju debile«. Ljudje danes bežijo od tega, kar je po meni esenca hip-hopa, semplanje. Seveda je pa dosti lažje delati z domačimi sempli. Mi, raperji in producenti  nismo tako močni kot tisti na zahodu in ZDA. Ko top raper obdela stari komad, poveča prodajo ne samo svoje nove plošče ampak tudi originala in njegovega avtorja. To pri nas ne funkcionira, pri nas je to enostavno brezveze (smeh). 

Ob priložnosti si povedal, da si tudi sam kolekcionar, zbiraš stare singlice in plošče ... Imaš v svoji zbirki kakšen naslov, na katerega si prav ponosen? 

Nazadnje sem v Tel Avivu skoraj kupil ploščo »Band of Gypsys« Jima Hendrixa, odlično ohranjeno, ki sem jo dolgo časa iskal. Ponosen sem na ploščo »Porin«, opero Vatroslava Lisinskega, ki je res redkost. Sem pa našel na internetu funk ploščo Safeta Isovića (bosanski pevec sevdalink), ki jo je posnel za angleško tržišče. V bistvu me najbolj zanimajo sedemdeseta, komadi od Arsena Dedića in Kornelija Kovača so idealni za semplanje. Mjuzikli iz bivše Jugoslavije me prav tako zanimajo, nedavno sem poslušal mjuzikel »Gubec beg«, to je perfekcionizem. 

Če Edin Osmić ne bi bil glasbenik, kaj bi počel v življenju?

Mislim, da bi bil kuhar ali pa bi nabiral zelišča. V zadnjem času me privači psihologija, posebej psihologija družbe kot tudi psihologija posameznika. Vse spremembe v družbi se začenjajo pri posamezniku. Mi lahko postavljamo in odstavljamo vlade, dokler se ne zavemo, da je problem v nas samih. Ko se tega zavemo in te stvari poskušamo spremeniti, se bodo zadeve sigurno obrnile na bolje. To moje razmišljanje izhaja iz tega, kako se ljudje obnašajo v določenih situacijah. Desnica se je precej okrepila v kompletni Evropi, vidiš kako se ljudje obnašajo, ko nastopi kriza. Vsakdo išče napake na drugih, nihče pa ne prizna svoje krivde. Obožujem čaje, moj ded je bil zeliščar, ampak ga nikoli nisem poznal. Sam tudi zelo rad zbiram zelišča za čaje. Grem na Taro, grem na Bled ali Bohinj. Bohinj obožujem zaradi gob. Ravno zdaj študiram količinske povezave pri različnih vrstah zelišč. Torej kako zmešati dve različni rastlini, da te potem ne boli želodec. Rad poslušam zgodbe starejših o tem.Rad kuham, ampak zaradi zdravstvenih problemov z želodcem se vse bolj odaljujem od bosanske kuhinje. Recimo, da zdaj le enkrat tedensko šokiram telo s »čevapi«. V Izraelu je prav tako kuhinja precej močna, začinjena, meni to nikakor ne odgovarja. Zanima me zdrava prehrana. Ok, pravim, da me zanima, nisem je ravno že začel prakticirati, ampak glavno, da se osveščam o tem. Ravno zdaj se osveščam, kakšen bedak sem, ker kadim cigarete. Kajenje je za mene intelektualni poraz. Veš, da vdihavaš več kot 3000 neznanih vrst  substanc, a vseeno kadiš dalje. Mislim, da bom letos nehal s kajenjem. 

Intervju: Dragan Vuković 

Preberite tudi: Edo Maajka že petič navdušil v MIKK-u