Nedeljski pogovori: Marjan Dora je v studiu TV IDEA tokrat gostil slovenskega novinarja in pisatelja Tadeja Goloba.

Rojenega Lenartčana ob delu v medijih in literaturi močno zaznamuje tudi ljubezen do alpinizma. V domačem kraju je zmeraj pogrešal skale, pravi, zato ne preseneča, da ga je po vojski zaneslo v alpinistični odsek Železničar v Ljubljani.  

Za bliščem in nakladami skromni honorarji

Nekdanjemu novinarju Playboya je zaposlitev marsikdo morda zavidal. Pa ne (samo) zaradi razgaljenih teles, temveč predvsem zaradi kvalitetnih intervjujev, ki jih je revija negovala. Delo je tako z veseljem opravljal več kot deset let, saj je imel priložnost temeljito izprašati sogovornike:

»Imel sem na voljo 40.000 znakov, kar je v bistvu ena desetina povprečnega slovenskega romana – v enem intervjuju. In tu se je dalo kaj narediti. Potem sem delal tudi še za druge medije, druge časopisne hiše, kjer so bili intervjuji dolgi po 8.000 znakov, in tam v bistvu končaš, še preden si začel.«

Vendar pa se za bliščem in velikimi nakladami velikokrat skriva kruta realnost in novinarstvo je kljub vsemu sčasoma opustil:

»Predvsem sem se ga rahlo preobjedel, to je ena stvar, druga pa je ta, da finančno ne znese več. Za nekega prostega strelca oziroma freelancerja, kot sem bil jaz, so honorarji tako nizki, da bi moral delati – ne vem – 16 ur na dan, da bi neko normalno plačo spravil skupaj.«

Z Everesta pridrsal po tazadnji

Med svojo novinarsko kariero je kot urednik plezalske revije Grif spoznal Dava Karničarja in z njim pripravil članek, hkrati pase je porodila zamisel, ki ga je kot člana podporne ekipe ponesla na Everest, kjer je spremljal Karničarjevo smučanje ter o podvigu napisal knjigo.

»Gremo tja, potrudimo se, dobili bomo priložnost splezati na vrh na sveta – verjetno pa ne bo uspelo,« si je nekdanji novinar mislil takrat, preden so presenetile ugodne razmere ob vzponu.

So pa zato toliko večje težave nastopile pri sestopu, predvsem zaradi preskromnega vnosa hrane in tekočine. 

»Poskušal sem se pobrati in ni šlo. Noge me niso držale in potem sem do tega 4. višinskega tabora na 8.000 metrih praktično po riti pridrsal po več urah,« razlaga navdušeni alpinist, ki se izkušnje spominja tudi po nenavadnih prividih oziroma prisluhih. 

Anonimni desničarji?

Knjigi Z Everesta je nato sledila še serija biografskih portretov, pisanih v prvi osebi ednine, v katerih javnosti dobro znani sogovorniki pripovedujejo svoje življenjske zgodbe.

»Z Vilfanom sva delala mislim da dve leti. Ker je bila prva knjiga in nisem bil suveren pa tudi Petra je bilo na nek način strah, kaj bo. Tudi z Mileno sem delal leto in pol. Pri Alenki Bratušek in Petru Čeferinu pa je moralo iti hitreje. Sploh pri Petru Čeferinu se je mudilo, ker je hotel knjigo za svoj 80. rojstni dan, jaz pa prej nisem mogel začeti in sva jo v bistvu naredila v dobrih treh mesecih.«

Ob Nespodobnem odvetniku je beseda hitro nanesla še na stanje duha in sodstva v državi ter privilegije bogatih.

»Če lahko vnaprej z veliko zanesljivostjo napovem njihove odločitve glede na njihovo politično orientiranost, potem res ne vem, zakaj jih imamo,« je do spornih odločitev ustavnih sodnikov kritičen pisatelj in v smehu pripomni:
»Mislim, da bodo – to sem tudi v svoji novi knjigi napisal – sčasoma ugotovili, da je ta neka desničarska orientiranost neka genetska naprava v človeku, ali pa pridobljena z vzgojo in da se bo dalo to sčasoma zdraviti … Mislim – pošten levičar bo tudi nepoštenega levičarja poslal v zapor, desničarji so pa nekako … ne vem ... «

Večno razpeti med samokritiko in samozavestjo

Golob se je sicer podpisal tudi pod prvo odmevnejšo slovensko kriminalko. Kot pravi, je v otroštvu veliko prebiral Agatho Christie, Arthura Conana Doyla, h kriminalkam pa se je nato znova vrnil približno leto preden je pristopil k pisanju Jezera. Pri slednjem je navdih črpal tudi iz skandinavskih kriminalk.

»Mislim, da je mojstrstvo Agathe Christie to, da si, ko prebereš njene kriminalke do konca, jezen sam nase, ker ti ni uspelo. Ker se ti zdi, da bi lahko … In tega me je bilo najbolj strah: da bodo ljudje prej ugotovili storilca v Jezeru, kot bi si jaz želel.«

Kriminalko danes šteje za svoje najbolje prodajano delo, a uspeh je požel tudi z delom Svinjske nogice, ki je bilo nagrajeno s kresnikom ter tako predstavljalo svojevrstno potrditev.

»Zelo sem vesel, da sem to nagrado dobil s svojim prvim delom. Ker sem potem bil na nek način pomirjen,« se spominja priznanja in sklene: »Jaz mislim, da se vsak pisatelj ukvarja z dvema nasprotujočima si bojema sam v sebi. Prvi je ta, da moraš biti strašno samokritičen, da kaj napišeš, in drugi, da moraš biti strašno samozavesten, da sploh kaj pišeš. To sta dva popolnoma nasprotujoča si občutka. In zato je fajn, če vsake toliko dobiš potrditev, da je to, kar delaš, v redu.«

Kljub temu ugotavlja, da vsaj v pisateljskih vrstah sprejemanje in priznanje žal ne prideta zlahka – če sploh. 

Kaj zanimivega je Golob povedal o svojih sogovornikih, Petru Vilfanu, Zoranu Predinu, Goranu Dragiću, Mileni Zupančič in Alenki Bratušek, pa preverite na TV IDEA ali v priloženem video posnetku.

S spleta

Komentarji (0)

Starejše novice