Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota: Zdenko Huzjan, Ozemljitev I.

Zdenko Huzjan
Ozemljitev I., 1985
olje, platno
135 x 150 centimetrov

Slikarstvo Zdenka Huzjana je že od svojih začetkov v sredini sedemdesetih let 20. stoletja posvečeno temu dialogu. Že več kot trideset let lahko v njegovih slikah opazujemo nesluten razvoj slikarjeve imaginacije in prepoznavno likovno govorico, s katero gradi svojo lastno likovno kontinuiteto. 

Glavni nosilec eksistencialne stiske pri Huzjanu vse od začetka osemdesetih let 20. stoletja ostaja groteskna podoba čudnega bitja, ki je človeku ravno toliko podobno, kolikor se od njega razlikuje. 

Pred temi Huzjanovimi nenavadnimi podobami se lahko vprašamo podobno, kakor se je nekoč vprašal sv. Bernard glede grotesknih podob, katere so se razprostirale na robovih srednjeveških katedral in na marginah iluminiranih rokopisov: »Kaj neki pomenijo vse te poltene opice, žonglerji, ki prevračajo kozolce, zmaji, ki jedo sami sebe, in osli, ki igrajo na harfe?«. 

Tudi Huzjanove podobe izpričujejo nekaj nenavadnega in predvsem nekaj tujega; nekaj, čemur tudi v sodobnem svetu, obsednemu z lepoto in večno mladostjo ne najdemo ne ustreznega ne sprejemljivega mesta.

Že stari Grki so sublimirali mnoge instiktivne strahove v pošasti iz svoje mitologije: kentavre, sirene in harpije. Hkrati pa so racionalizirali te strahove v nereligiozni obliki z izumom monstruoznih ras in živali, za katere so si predstavljali, da živijo na samem robu znanega sveta, na daljnem Vzhodu, predvsem v Indiji. 

Te robove znanega sveta so naselili s pigmejci, skiapodi, trogloditi, cinocephali, martikorami in Hiperborejci. Tudi pozneje, v krščanskem srednjem veku, so bili robovi znanega sveta hkrati tudi meje njegovih predstavitev. Seveda so krščanski kartografi v sam center znanega sveta postavili Jeruzalem. Bolj ko so od Jeruzalema oddaljena, bolj postajajo bitja deformirana in čudna. 

Robove znanega sveta pa so krščanski kartografi zapolnili z istimi monstruoznimi rasami, kot so jih zapolnili stari Grki. Razlika je le v tem, da so te monstruozne rase dobile še povsem izključevalni pomen, ki je izhajal iz krščanske teologije, saj je šlo za izrazito nekrščanska in krščanstvu nenaklonjena ter nevarna bitja.

Tudi srednjeveško mesto je bilo atlas sveta v malem. Mestno obzidje v srednjem veku je bilo liminalni prostor, ki povsem ustreza tako margini poznosrednjeveških iluminiranih rokopisov, kakor tudi skrajnim znanim robovom sveta. 

Za srednjeveškega človeka je mestno obzidje pomenilo fizično in simbolično mejo. Blizu mestnih vrat so se zbirali, oziroma so bili tja odrinjeni nezaželeni elementi: družbeni izobčenci, idioti, berači, gobavci in prostitutke. V takšen liminalni prostor so umeščena in tako razumljena tudi Huzjanova bitja.

Huzjanova bitja se po navadi zmotno povezujejo z nezemljani zaradi njihovih jajčastih glav. Sama oblika glav Huzjanovih bitij dejansko nima nobene povezave s sodobno znanstveno fantastiko, saj takšne jajčaste lobanje najdemo v stari Nubiji, Egiptu in Peruju. Takšne glave so nastale s prevezovanjem lobanj dojenčkov. 

Četudi podaljšane, imajo te lobanje isto kapaciteto kot normalne lobanje. Edina razlika je v obliki, ki je sedaj rezultat frontalne in stranske deformacije. Podaljševanje glav, ki ga še vedno prakticirajo ponekod v Afriki in Južni Ameriki, sodi med ene izmed najstarejših modifikacij človeškega telesa.

Huzjanove podobe postavljene v fetalne drže in ne reprezentirajo nobenega gibanja, ampak zgolj ždenje. V takšnih držah spominjajo na bube. Buba, ki ne jé ničesar več, je truplo, kar sugerira tudi njeno grško ime nekỳdallos, se pravi ime, ki zveni podobno kot nékys, mrtvec oziroma truplo. 

Slikar je nekoč med prelistavanjem Slovarja slovenskega knjižnega jezika naletel na besedo movje, za katero se mu je zdelo, da odzvanja ravno s pravim zvenom, ki ga je, po lastnih besedah, takoj vzljubil, pa tudi pomen same besede se mu je zdel tako ustrezen, da ga je uporabil kot naslov svoje znamenite kiparske postavitve v ribniškem Grajskem parku leta 1987. 

Beseda movje po SSKJ-u pomeni po ljudskem verovanju duše nekrščenih otrok, ki ponoči letajo naokrog kot ptiči. Ta kiparska postavitev je tridimenzionalna, prostorska preinterpretacija Huzjanove slike Ozemljitev I.

Zdenko Huzjan (r. 1948, Lendava), diplomiral je na Akademiji likovnih umetnosti, oddelek za slikarstvo v Ljubljani (1972), kjer je obiskoval tudi specialko za slikarstvo (1972–1974). Na univerzi v Ljubljani je leta 1988 pridobil naziv Priznanje pomembnih umetniških del. 

V naziv rednega profesorja za slikanje in risanje na univerzi v Ljubljani je bil imenovan leta 1997. Predstavil se je na 123 samostojnih razstavah, od tega na šestih retrospektivnih; Zdenko Huzjan. Slike in risbe 2000–2008, Mestna galerija, Ljubljana 2009 Zdenko Huzjan – slike, Galerija Murska Sobota, 2008 Zdenko Huzjan – retrospektivna razstava risb, MGLC, Ljubljana 2000 Huzjan. Monografska razstava, Galerija Murska Sobota, Murska Sobota 2000 Zdenko Huzjan, slike – retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1995 Zdenko Huzjan, grafike 1983–1994, pregledna razstava, Galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec 1994 in preko 420 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. 

Za svoje ustvarjalno delo je prejel 30 nagrad in priznanj, med njimi najpomembnejše Nagrada Prešernovega sklada, Ljubljana 1988 Nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana 2002 Župančičeva nagrada, Ljubljana 2005 Nagrada strokovne žirije Zveze grafičnih umetnikov Madžarske, IV. mednarodni bienale crteža, Plzen 2004 Častna diploma, IV. International Art Triennale, Majdanek 94. Panstwowy Muzeum na Majdanku, Lublin 1994 Odkupna nagrada Albertina, 2. Bienale slovenske grafike, Otočec 1992 Nagrada Novega Mesta za grafiko, I. Bienale slovenske grafike, Otočec 1989 Odkupna nagrada Moderne galerije Ljubljana, 10. međunarodna izložba originalnog crteža, Rijeka 1986 Odkupna nagrada mesta Nikšič, 4. septemberski likovni salon mladih, Nikšič 1982 Premija, Panonia 77, Szombathely-eisenstadt-Murska Sobota 1977. 

Njegova dela se nahajajo v zbirkah muzejev in zbirateljev v Sloveniji in tujini (izbor): Moderna galerija Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Umetnostna galerija Maribor, Muzej in galerija Murska Sobota, Muzej Lendava/ Lendva, Obalne galerije Piran, Dolenjski muzej novo Mesto, Mestna galerija Ingolstadt, Albertina Wien/Dunaj, Kabinet grafike JAZU Zagreb, Muzej savremene umetnosti Split, Likovni salon Cetinje, Gradska galerija Nikšič, Zbirka NLB Ljubljana, Zbirka BTC Ljubljana, Zbirka Merkator Ljubljana, Zbirka Riko Ribnica, ter privatnih zbirkah. 

Huzjanova ustvarjalnost prehaja tudi v literaturo, prepoznan je kot pesnik in esejist. Njegove pesniške zbirke: Mačuhice (1992), Znamenja (1993), Živalice (1994), Mačuhice (1997), Solea krema (2004), Priključki (2006) Zapestja (2008), Tišinasto (2012) in proza: Mušji ples (2019).

^{Avtor besedila: Robert Inhof}