Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota: Mirsad Begić, Ohraniti sanje II

Mirsad Begić
Ohraniti sanje II, 1987
mešana tehnika
15 x 60 x 25 cm
inv. št.: 426

Ogromen opus Mirsada Begića zajema plastike malih dimenzij, javne spomenike in risbe. Begić je že od svojih študentskih let razvijal in ohranjal svojo lastno izraznost, ki je tako avtorska, da neposredno stilno ni podobna ničemur doslej videnemu. 

V njegovih skulpturah in risbah zlahka prepoznavamo reminiscence na stare kulture, pri čemer izstopa zagrobna umetnost starega Egipta. 

Te reminiscence lahko opazimo predvsem v ptičjeglavih podobah, ki spominjajo na egiptovskega boga Horusa, ki je bil tudi bog ozdravljenja in zaščite, medtem ko njegove pasjeglave podobe spominjajo na egiptovskega boga Anubisa, šakaljega boga pokopališč in balzamiranja. Vendar pa pri tem ne gre ne za umetnikov zavestni naslon na zapuščino starega Egipta ne za nezavedni formalni eklekticizem. 

Boštjan Jurečič je v prispevku ob razstavi Begićevih risb, ki jo je imel umetnik leta 2023 v prostorih Galerije Novak, zelo ustrezno ugotovil, da se vse, »česar se Mirsad Begić loti, navzame duha po starem Egiptu« ter dodaja, »da pa ni povsem jasno, kaj ta duh nosi«.

V Begićevem delu bi lahko našli reminiscence na starodavne ostanke starih civilizacij vseh kontinentov. Vendar Begić ni iskal neposrednega navdiha ne v umetnosti starega Egipta ne v kakšnem drugem umetnostnem obdobju. 

V nejasnih in skrivnostnih vizualnih asociacijah se nam umetnik zazdi kot medij, kot koribantski zamaknjenec, pri katerem v stanju ustvarjanja skorajda nič ni odvisno od njegove lastne volje, ali kot šaman – v katerem so se za trenutek prekrili različni prostori in različni časi, ki se strnejo in pregnantno zgostijo v umetnikovem lastnem izrazu, ki ne more ustvariti ničesar drugega in ničesar drugačnega kot je točno to, kar ustvarja. Videti je, kot da je od samega umetnika odvisna le njegova metjejska veščina.

Begić je eden izmed redkih slovenskih umetnikov, pri katerem imamo občutek, da ga s svojim imperativom nezavedno vodi neki neizsledljiv in neubesedljiv duh; zdi se, kot da bi bil Begićev zagrobni svet navdihnjen od neke druge koncizne logike, ki jo sam lahko le intuitivno zaznava in prevaja v umetniške spomenike. 

Ob raznoliki arhaični navdihnjenosti Begićevih malih plastik, slik in risb se lahko spomnimo tako na Jungovo kolektivno nezavedno kakor tudi na Rupert Sheldrakeovo teorijo o morfičnih poljih in morfični resonanci, po kateri to, kar si je podobno, vpliva eno na drugo ne glede na prostorske in časovne ovire. 

Po tej teoriji imajo vsi samoorganizirani sistemi nekakšen vrojen spomin; vsaka vrsta ima kolektivni spomin, ki ga je mogoče priklicati z morfično resonanco. Vsako posamezno bitje k temu spominu prispeva in ga tudi sámo uporablja.

Naslovi Begićevih posamičnih del so enaki, kot so naslovi njegovih ciklov: Pompejanski mozaik, Zgodba za vse, Ohraniti sanje, Tibetanska zgodba. 

Pomenska osnova njegovega ustvarjanja je tematiziranje smrti. Njegova umetniška dela delujejo kot umetniške interpretacije arheoloških najdb, odkritih ognjišč, naselbin, posodja, prizorišč naravnih kataklizem in starih grobišč. 

Glavna téma njegovega ustvarjanja je Smrt, vendar pa umetnik na svojo témo ne zre z nekrofilskega gledišča, s katerega bi ga razveseljevalo vse, kar je povezano z umiranjem.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Begić svoje izvrstne skulpture ovijal z vrvjo. Vrv lahko razumemo tudi kot predivo življenja.

Milček Komelj pravi: »V domačih večerih, ko je prihajala k Begičevi materi soseda in med pogovorom predla, je deček strmel v predivo, ki ga je pred večernim ognjem navijala na vreteno (v pradavnini prizor, kakršnega srečujemo v umetnosti od Homerja dalje), da je pred njegovimi očmi v monotonem procesu nastajala mehka, enakomerna in pregledna organska gmota, kot nekakšen volnen bat ali kij«. 

To, povsem običajno domače opravilo odzvanja prejo Park, treh mitskih sester sojenic, ki personficirajo usodo. Kloto je predla življenjsko nit, Lahezis jo je vlekla in tako delila usodo, Atropa pa jo je prerezala. Vrv in ovoj, v katerega je ovito mrtvo telo, ustrezata Begićevemu odgovoru na sfingino vprašanje, saj umetnik poenoti človeka, vrv in usodo.

Takšno podobo pogosto najdemo umeščeno v Begićeve upodobitve dogorelih ognjišč ali pa jo srečamo postavljeno v njegove čolne kot figuro, ki z enim očesom strmi v nas, v ozvezdje ali neposredno v onstranstvo zagrobnega sveta in pri tem vidi tisto, česar gledalec ne more videti. 

Tudi ta podoba je vedno upodobljena v profilu, tako da se z njo nikoli ne srečamo en face, temveč strmi v nas zgolj z enim samim, kiklopskim očesom. Tudi ta podoba, ni mrtva, a tudi živa ni, temveč je, kot bi rekel bosanski pesnik Mak Dizdar (1917–1971), mrtva, a še ni umrla.

Begićevi neobudljivi spalci, čuvaji in zvezdogledi potujejo čez reke, morja ali puščave, ki so locirane onstran zagrobnega sveta, ki pa pri njem ni nič drugega kot zrcalna podoba tostranstva. Njegove figure tako ne morejo prepluti nobene ne dejanske ne simbolične meje, temveč je ravno sama meja tista tanka črta, ki hkrati združuje in ločuje nasprotja, oziroma tista liminalna cona, v katero so njegove podobe s svojo plovbo umeščene in fiksirane.

Begićeve podobe se pogosto ozirajo proti nevidnemu in nedosegljivemu zvezdnemu nebu kot metafori sveta, ki ga ni mogoče izmeriti in premeriti. Ta svet umetniku omogoča tako navigacijo, kakor tudi kantovsko začudenje. 

Nič ni bolj tuje in bolj oddaljeno od Begićevega sveta kakor tehnološka revolucija, ki poteka preko razvoja in uporabe nanotehnologije, biotehnologije, informacijske tehnologije, kognitivne tehnologije, genetike in robotike, ki bodo v neki ne tako daljni prihodnosti iz človeka naredile hologram. 

To je tudi razlog, zakaj Begićeve podobe stremijo po preteklosti in ne po prihodnosti in kaj umetniku pomeni naslov Ohraniti sanje.

Mirsad Begić (r. 1953, Glamoč, Bosna in Hercegovina). Leta 1979 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (profesorji Zdenko Kalin, Slavko Tihec in Drago Tršar). Leta 1982 je odpotoval v London, kjer seje poldrugo leto izpopolnjeval na St. Martin's School of Art in pod uradnim vodstvom Anthony Cara sodeloval z Davidom Annesleyem, Michaelom Bolusom, Phillipom Kingom in drugimi, predvsem pa s Timom Scottom. 

Begić je avtor številnih javnih plastik, njegova dela pa se nahajajo v številnih javnih in zasebnih zbirkah doma in v tujini. Mirsad Begić ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od kosti, peska, voska do vrvi. Vse svoje ideje najprej skicira; riše celote in posamezne detajle. Oblikoval je tudi posamezne gledališke scenografije. Razstavljal je in razstavlja v Sloveniji in zunaj nje, od bivših republik Jugoslavije, v Nemčiji in vse do Japonske). 

Živi in dela v Ljubljani. Manjša razstava risb je bila v galeriji Novak na ogled septembra 2023. Aprila 2024 so v Piranu predstavljene njegove risbe križanega. Maja 2024 so odprli njegove razstave risb v Dubrovniku, na Vrhniki (Sv. Trojica) in v Ljubljani. Novembra 2012 so Obalne galerije pripravile razstavo njegovih novejših del. Na Ljubljanskem gradu so v peterokotnem stolpu 6. marca 2013 odprli razstavo njegove amorfne oblike, obogatene z avtorsko postavitvijo in risbami. 

Manjša razstava risb je bila v galeriji Novak na ogled septembra 2023. Aprila 2024 so v Piranu predstavljene njegove risbe križanega. Maja 2024 so odprli njegove razstave risb v Dubrovniku, na Vrhniki (Sv. Trojica) in v Ljubljani.

Leta 2019 je bil v Murski Soboti postavljen javni spomenik ob 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Mirsad Begić živi in ustvarja v Ljubljani.

^{Avtor besedila: Robert Inhof}