Slovenska svinjina ali le slovenski izdelek? Raziskava dvignila prah, v ospredju znova denar

Nedavna raziskava o poreklu svinjine na slovenskih trgovskih policah je odprla vprašanje, koliko lahko potrošniki zaupajo oznakam o slovenskem poreklu mesa.

Raziskava se je ukvarjala s preverjanjem porekla svinjine na slovenskem trgu. Strokovnjaki so s pomočjo izotopske sestave preverjali, ali meso in mesnine, ki so bile označene kot slovenske, dejansko izvirajo iz Slovenije. Pri 19 vzorcih iz prodajnih vitrin so ugotovili, da je bilo 79 odstotkov deklaracij nepravilnih, pomanjkljivih, lažnih ali goljufivih.

Med avtorji raziskave je bil tudi Andrej Kastelic, vodja oddelka za živinorejo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto, ki je za Sobotainfo pojasnil, da največjo težavo pri sledljivosti svinjine vidi v finančnem interesu.

Po njegovih besedah so stroški predelave v Sloveniji relativno višji kot v nekaterih sosednjih državah, zato imajo predelovalci razlog, da meso oziroma mesnine kupijo drugje in jih nato predelajo v Sloveniji.

Razlika med slovenskim proizvodom in slovensko surovino

Kastelic je opozoril, da je pri označevanju mesa bistvena razlika med tem, ali je proizvod narejen v Sloveniji, ali pa surovina za ta proizvod izvira iz Slovenije.

»V določenem smislu je to dovoljeno. Se pravi, označiti, da je proizvod narejen v Sloveniji,« je pojasnil.

Drugače pa je, ko je na deklaraciji navedeno, da surovina izvira iz Slovenije, v resnici pa naj bi bila iz druge evropske države ali celo iz tretjih držav.

»Takrat gre za to, da ni po eni strani pravilno deklarirano, še več, je lažno deklarirano,« je povedal Kastelic.

Po njegovih besedah je zato ključno, kaj je zapisano na deklaraciji. Potrošnik mora jasno vedeti, ali kupuje proizvod, ki je bil v Sloveniji le predelan, ali pa gre tudi za surovino slovenskega izvora.

Na tržnicah nepravilnosti niso odkrili

V raziskavi je Inštitut Jožef Stefan vzorčil meso in mesnine za preverjanje preko izotopske sestave.

Kastelic je pojasnil, da so bili vzorci odvzeti tako na tržnicah kot v prodajnih vitrinah. Pri vzorčenju na tržnicah nepravilnosti niso odkrili, zato teh rezultatov niso posebej vključili v članek.

Drugačni pa so bili izsledki pri vzorcih iz prodajnih vitrin. »Vzetih je bilo 19 vzorcev in teh 19 vzorcev preverjenih, ali so ustrezno deklarirani in ali izvirajo iz Slovenije ali ne,« je pojasnil.

Po njegovih besedah je bilo v tem delu raziskave 79 odstotkov deklaracij nepravilnih. Označbe so bile po njegovih navedbah nepravilne, pomanjkljive, lažne ali goljufive.

Subvencije lahko porušijo konkurenčnost znotraj panoge

Kastelic se je dotaknil tudi vprašanja državnih subvencij v kmetijstvu. Pri konkretni subvenciji Perutnini Ptuj je bil previden, saj kot je dejal, nima pred sabo celotne dokumentacije.

»Tisti, ki se je odločil, da da takšno subvencijo, je imel pred sabo dokumentacijo in se je očitno odločil, da je dokumentacija dovolj dobra,« je povedal.

Ob tem pa je opozoril na širši problem. Če takšno podporo prejme samo eno podjetje ali gospodarstvo, lahko to druge proizvajalce postavi v slabši položaj.

Po njegovem mnenju bi morale biti investicijske subvencije namenjene predvsem novim in drugačnim dejavnostim, za katere država presodi, da jih želi vpeljati v Slovenijo.

Pri dejavnostih, ki v Sloveniji že obstajajo, pa lahko visoka sredstva za posamezne obrate povzročijo nekonkurenčnost znotraj samega kmetijskega sektorja.

Cilj bi morale biti nižje cene lokalne hrane

Kastelic je dodal, da bi bilo sredstva racionalnejše razporejati po enoti proizvodnje, ne zgolj po površini.

Kot je pojasnil, velike površine brez proizvodnje potrošniku ne koristijo. Nasprotno, če na takšnih površinah ni hrane, ta ni na razpolago potrošnikom, kar lahko vpliva tudi na višje cene hrane.

»Če se pa ta sredstva razporedijo predvsem obratom, ki imajo proizvodnjo za potrebe Slovenije, v tem primeru pa ima potrošnik od tega večji učinek,« je dejal.

Po njegovih besedah bi moral biti pravi cilj kmetijske politike nižja cena lokalne hrane in večja razpoložljivost domače proizvodnje.

Potrošniki bi več zaupanja dobili z učinkovitejšim nadzorom

Na vprašanje, kaj bi bilo treba najprej spremeniti, da bi potrošniki v trgovinah bolj zaupali oznaki slovensko poreklo, je Kastelic izpostavil nadzor.

»Po mojem mnenju je najpomembnejše, da se vpelje čim prej postopek nadzora pravilnega označevanja,« je povedal.

Po njegovih besedah se potvorbe prenehajo, ko je vzpostavljen učinkovit nadzor. Zgolj preverjanje dokumentacijske sledljivosti pa po njegovem ni dovolj.

Rešitev vidi v sistemu preverjanja z genetskimi ali kemičnimi metodami. Takšen nadzor bi bil po njegovih besedah relativno enostaven in bi lahko bistveno prispeval k zaupanju potrošnikov v oznake o poreklu mesa.