Gustav Gnamuš
Odmev zelene, 2008
akril, platno
180 x 180 cm
inv. št. 702/S
Če preletimo seznam samostojnih razstav Gustava Gnamuša, ugotovimo, da gre za slikarja, ki svojih del ni razstavljal ravno pogosto. Seznam njegovih samostojnih razstav bi mogoče v primerjavi s seznami nekaterih ostalih umetnikov lahko razumeli tudi kot skromen.
Vendar pa priprava samostojnih razstav sodi neposredno v okvirje umetnikovega ustvarjanja in njegovega pogleda, tako na svet kakor tudi na samega sebe. Gustav Gnamuš je s svojimi slikami zadostil svoji lastni »lakoti po barvi«.
Kljub slikarjevi lakoti ali gonu po barvi pa njegove slike niso nikoli bile na kakršenkoli način napadalne, dražeče in kričave. Prav tako njegove slike niso nikoli nase opozarjale s senzacionalizmom ali namernimi provokacijami.
Resnica je ravno obratna: njegove slike so bile vedno zelo bogate v svoji zgoščenosti in predvsem zelo tihe v svojih sklenjenih celovitostih. Kljub temu pa so iz takšnih ali drugačnih razlogov bile pogosto razumljene kot izrazito nihilistične ter kot take tudi odklanjane in nemara tudi zasmehovane.
Gnamuševe minimalne, komaj zaznavne razlike barvne intenzivnosti povzročajo vedno nova vibriranja in pulziranja slikovne membrane. Slikarja vseskozi zanima predvsem razpad realnosti, ob katerem je spoznal, da je realnost pravzaprav mobilna.
Sam pravi, da je to tako, kot je umetnik rekel v nekem intervjuju: »če npr. gledaš v megli, kjer znane stvari nenadoma postanejo tuje. Ob razpadu sistema se začnejo pojavljati fantomi, nenadoma se dogaja nekaj, česar ne moreš več locirati – subjekt je izgubljen v pogledu. Kajti pogled je 'šolan' pogled, kot tak potrebuje sosledje; ko to sosledje razbiješ, se pojavijo omenjeni efekti.«
Ob njegovih slikah nikakor ne moremo reči, da na njih ni ničesar, saj je tisto, kar nanje najdemo, ravno afirmacija niča, ki je še najbolj sorodna polni praznini zenovskega niča. Pred Gnamuševimi slikami je gledalec hkrati tudi neizprosno sam in kot tak vedno nagovorjen izrazito osebno.
Dejstvo je, da se gledalec te samote, v katero je postavljen s pomočjo njegovih slik, tudi povsem jasno zaveda, kar je morda še danes eden izmed glavnih razlogov za ignoriranje njegovega dela. Gledalec v sliki ne najde nobene oprijemljive izkustvene točke, ki bi mu pomagala pri kakršnikoli orientaciji.
Stanje, v katero pred njegovimi slikami lahko zapade tudi likovno neizšolan, a senzibilen gledalec, lahko opišemo kot stanje meditacije. Vendar pa s tem ne mislim neke posebne meditacije o čemerkoli, saj na njegovih slikah ne le, da izgineta dimenziji prostora in časa slike, temveč prav tako izgineta tudi prostor in čas gledalca.
Hkrati pa s tem na neki poseben način izgine tudi gledalec sam. O njegovih slikah lahko govorimo kot o meditativnih poljih, pri čemer pa meditacija, v katero zapade tisti gledalec, ki ga njegove slike mesmerizirajoče nagovorijo, ni premišljevanje o čemerkoli, prav tako pa tudi ni premišljevanje o čem prav posebnem.
Tako bi lahko rekli, da je gledalec pred njegovimi slikami postavljen v stanje, v katerem sploh nič ne premišljuje. Vendar pa ta izostanek premisleka ne pomeni, da lahko z njim povežemo tudi ustaljene pejorativne fraze, ki jih sicer praviloma povezujemo z odsotnostjo kakršnegakoli mišljenja.
Ko slika postane razumljena kot nekaj, kar lahko hkrati razumemo tudi kot nekaj, kar »ni povsem od tega sveta«, nastopi popolna uglasitev in pomiritev gledalca, tako s sliko kakor tudi s samim seboj in hkrati tudi z vsem, kar ga obdaja. Pri tem gre za popolno izničenje vseh človeških priučenih in medsebojno dogovorjenih védenj, pričakovanj, želja in strahov.
Torej vseh tistih stvari, ki so, recimo v budizmu, prepoznane kot prazne kreacije našega lastnega uma, ki se ravno v trenutku, ko so spoznane za iluzije, razblinijo v nič. Gnamuševe slike lahko v tej vizualni paradoksalnosti in izmuzljivosti razumemo kot ustreznice zenovskim koanom.
Gledanje v polno barvno praznino pri Gnamuševih slikah tako ni več biološka, temveč metafizična kategorija; je gledanje, pri katerem imamo občutek, da gledamo skozi mikroskop in teleskop hkrati. Četudi umetnik pri svojem ustvarjanju izhaja iz kakšnega konkretnega predmeta, se ta predmet že pri nastajanju slike nenehno spreminja, dokler na končani sliki ne dobi neke povsem druge oblike in na koncu kot takšen tudi povsem izgine.
Praznino eteričnih Gnamuševih slik lahko v nekem posebnem, paradoksalnem smislu, razumemo tudi kot vakum, v katerem se od nikoder pojavijo elementarni delci, ki hipoma, tako kot so nastali, tudi izginejo. Gnamuš je pri svojem slikarstvu vseskozi ohranil svoje osnovne in ključne slikarske probleme: mnogoprostorskost, odstiranje različnih fizičnih in navideznih slikovnih prostorov, v katerih se skrivajo in gledalčevemu duhu razodevajo različne življenjske vsebine in filozofske resnice.
Na Gnamuševih slikah se zdi, da barvna polja lebdijo, prehajajo ena v drugo, naprej in nazaj, pri čemer pa se naši percepciji sam prehod vedno izmakne. Vedno ko mislimo, da smo s pogledom zaznali točko prehoda, se nam ta razkrije kot iluzija, ki smo jo uzrli ravno v trenutku, ko je izginila in se spremenila v nekaj drugega. Tako dobimo občutek, da se je točka prehoda ravno v trenutku naše zaznave premestila na neko drugo mesto.
Svet, ki nam ga predstavi Gnamuš, je tako neki povsem nov svet, v katerem gledalec, kakor je to običajno pri vsakokratnem srečevanju z novimi in dotlej neznanimi svetovi, obotavljivo tiplje in se premika med barvnimi polji, ne da bi se pri tem mogel opreti na kakršnokoli referenčno in orientacijsko točko.
Pulzirajoča opna njegovih slik in odstiranja ter zastiranja njihovih slikovnih polj vsebujejo podrobnosti, za katere dobimo občutek, da strmimo v nenehno spreminjajoče in izmenjujoče se povečave in pomanjšave neznanega sveta. Gnamuš s svojimi slikami prečisti gledalčevo pozornost, tako da v lebdečih in prosojnih barvnih strukturah, ki so se gledalcu sprva zdele tuje, najde naravno stanje svojega bivanja; takšno, kakršno dejansko je.
William Blake v svoji pesmi Znamenito videnje (prevedel Miha Avanzo) pravi:
Če bi se vrata zaznave očistila, bi se vse stvari
prikazale človeku takšne, kot so: – neskončne.
Gnamuševe slike, ki niso nikoli hotele slediti kratkotrajnim modnim krikom, se zdijo kakor samotarski relikti preteklosti in ravno tako, kakor na začetku, tudi sedaj povsem zgrešijo vse žargone pravšnjosti. Takšne, kakršne so, pristne in neposredne, jih je potrebno vedno znova odkriti.
Če jih najdemo, se dialog z njimi lahko vzpostavi sam od sebe, lahko pa tudi povsem umanjka, saj njegove slike v njihovi nevsiljivosti in tišini lahko tudi spregledamo. Vendar pa so Gnamuševe slike velikodušne tudi v tem smislu; nikomur ničesar ne očitajo, še najmanj to, če jih nekdo prezre, saj že v osnovi niso bile narejene zato, da bi vrednotile, razsojale, poučevale in utrujale z moraliziranjem.
Narejene so bile iz enostavne in pristne notranje nuje; iz umetnikovega hrepenenja in kategoričnega imperativa po lastni interpretaciji medigre nevidnega in vidnega sveta, pri katerem je slikanje zelo osebno, nevsakdanje opravilo, ampak arhaični obred, ki presega slikarjevo namerno hotenje in je hkrati tudi tisto, kar preživi vsakega umetnika.
To je tisto, kar gledalca, bralca ali poslušalca nagovarja vedno znova in linearni čas sekvenc spremeni v ciklični čas trajanja, kjer resnična sedanjost obstaja na vrhu niča, v katerem sta umetnik in gledalec prisotna, kakor pravi vzhodnjaška modrost, od trenutka do trenutka in prav na sredini.
Gnamuševo slikarstvo kot tako ne sodi niti v preteklost niti v prihodnost, temveč sodi in bo sodilo tja, kamor sodijo vsa pomembna umetniška dela; vedno znova v tisti krhki in večno izmuzljivi zdajšnji trenutek, ki ga obremenjeni s svojimi vnaprejšnjimi pričakovanji, željami in strahovi vedno znova prezremo.
Sliko Gustava Gnamuša Odmev Zelene si lahko ogledate v Galeriji Murska Sobota v sklopu razstave Nove pridobitve 2013-2023 od 24. oktobra do 24. decembra 2024.
Gustav Gnamuš (1941─2024). Po končanem učiteljišču v Mariboru (1956−1961) je študij nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1961-1966) pri profesorjih Maksimu Sedeju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1966 pri profesorju Maksimu Sedeju.
Med letoma 1967 in 1971 je bil likovni pedagog na osnovni šoli na Prevaljah, nato je šest let ustvarjal v svobodnem poklicu (1972−1978), hkrati pa honorarno poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli Tone Tomšič v Ljubljani. Leta 1979 je bil izvoljen za docenta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je bil od leta 1990 do upokojitve leta 2011 redni profesor za risanje in slikanje.
Za svoj slikarski opus je Gnamuš prejel številne nagrade in priznanja doma in na tujem. Med najpomembnejšimi izdvojimo najvišje stanovsko priznanje – Jakopičevo nagrado, ki mu je bila podeljena leta 1996 za razstavo v Špitalski kapeli v Celju. Leta 1992 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarsko razstavo v Mali galeriji, leta 2001 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Avtor besedila: Robert Inhof
Starejše novice
