Prvi november, dan spomina na mrtve, državni praznik, dan sveč in prekrasnih ikeban. Na ta dan, za razliko od ostalih dni v letu, že zjutraj zaživijo pokopališča. Kraj, kjer so pokopani pokojni, se napolni z dušami živih in ljubečimi spomini na to kaj je
Tega, da na ta dan prižgemo sveče na grobovih in jih okrasimo z rožami, smo že vajeni. Tako vajeni, da se le redko kdo izmed nas vpraša, zakaj to pravzaprav počnemo, od kje izvira običaj in kakšno izročilo stoji za takšnim delovanjem. Odgovore na ta vprašanja nam je v pogovoru ponudila etnologinja in kulturna antropologinja Mateja Huber.
Kdaj in zakaj smo začeli praznovati 1. november?
Z današnjim dnevom spomina na mrtve sta prepletena dva stara praznika, povezana s čaščenjem umrlih. Prvi november je tudi praznik vseh svetih, drugi november pa praznik vseh vernih duš. Prvi praznik, Vsi sveti, izhajajo iz začetka 7. stoletja, ko se je Cerkev odločila, da bo za vse mučence in svetnike določila poseben dan, na katerem jih bo javno častila in se jih spominjala. Sprva je bil to 13. maj, papež Gregor IV. pa ga je leta 835 prestavil na 1. november. Drugi praznik, Verne duše, pa je krščanski praznik v spomin mrtvih. Cerkev ga je uvedla leta 1006 in z njim prekrila poganske dneve mrtvih. S tem je v en sam dan strnila dneve oziroma čas okrog zimskega sončnega obrata, ko so ljudje verjeli, da naj bi se na svet vračale duše umrlih.
Kako je dan spomina na mrtve povezan s poganskim kultom mrtvih in kakšen je bil obred takrat?
Dan spomina na mrtve izhaja iz starih predkrščanskih predstav ljudi, da se duše umrlih vračajo na svet v času dolgih zimskih noči. Po teh predstavah so rajniki prinašali rodovitnost in dobro letino. O starem poganskem prazniku mrtvih pa sicer ni dosti znanega in o njem lahko domnevamo na podlagi ostankov, ki so se ohranili iz preteklosti. V 20. stoletje se je ohranil obredni kruh, ki je domnevno ostanek iz predkrščanstva. Z njim so obdarovali revnejše otroke in berače, kar simbolizira obdarovanje duš. Podobna šega, ki se je tudi ohranila v 20. stoletje, je pogostitev duš, ko so na predvečer na mizi pustili jedi in pijačo.
Kako se je praznik skozi čas spreminjal?
Poganske predstave o vračanju duš je krščanstvo spremenilo in je rajne prikazalo kot ' trpeče duše v vicah', ki se morajo tam očistiti grehov, da lahko pridejo v nebesa. Pri tem pa so jim morali njihovi bližnji pomagati z molitvami, saj so se duše zanašale na priprošnjo živih, da jih bodo njihove molitve odrešile.
Zakaj imamo danes navado, da za dan spomina na mrtve odidemo na pokopališče, prinesemo rože in prižgemo sveče?
Obiskovanje grobov naj bi izhajalo iz verovanja ljudi, da se duše umrlih vračajo in na grobovih opazujejo, kdo jih bo obiskal. Za Slovenijo imamo prve zapise o krašenju grobov s cvetjem in prižiganju sveč na grobovih iz 19. stoletja, torej bi lahko domnevali , da so to že sodobnejši elementi v praznovanju dneva spomina na mrtve. Cvetje je del današnje ikonografije praznika, pri kateri je poudarjen njegov videz. Sveče oziroma plamen, ki daje luč, pa so bili že nekdaj prisotni ob smrti. Tako na primer med grobnimi pridatki v gomili iz rimskega časa najdemo oljenko. Drug primer je v 20. stoletje ohranjena šega, po kateri so človeku, ki je umiral, v roke dali blagoslovljeno svečo in jo prižgali. Sveče torej lahko razumemo kot simbol večne luči, tudi ob v dnevu spomina na mrtve.
Živa Kaplan
