Zaustavitev viharja v Murski Soboti, ki ga je prinesla pridobitev licence je bila zgolj navidezna. Kruta realnost ponovno udriha po soboškem prvoligašu, ki vztrajno kliče po spremembah.
Še dober teden dni nas loči od prve evropske tekme Mure, stanje v klubu pa je več kot alarmantno. Za nameček je klub konec minulega tedna zapustil eden izmed glavnih akterjev nogometne pravljice v Prekmurju Ante Šimundža. Njegov odhod je jasen indikator, da po novem tudi obljube, s pomočjo katerih je lansko leto nekako še šlo, ne bodo zalegle. Besede, da v klubu sam ni videl več prihodnosti, pričajo same zase. Izgubiti enega izmed najbolj obetavnih in vzpenjajočih se strategov v slovenskem nogometu skorajda meji na tragedijo, ob tem pa se najdejo tudi takšni, ki potezo mariborskega stratega obojajo - prodal se je. Milo rečeno, smešno. Človek mora poskrbeti za svojo eksistenco, obljube pa mu položnic vsaj za zdaj še ne plačujejo - v kolikor bi jih, bi bili soboški nogometaši vsi po vrsti med "najbogatejšimi" nogometaši v Sloveniji. Žalostno, a resnično.
Obljubljenih sprememb seveda še vedno ni, časa pa iz dneva v dan zmanjkuje. Le-tega bi skorajda zmanjkalo za pridobitev licence, a je s pozitivnim razpletom agonija nekoliko potihnila. Toda le navidezno. Vsem, ki spremljate dogajanje okrog prekmurskega nogometnega ponosa je jasno, da je Mura ponovno tam, kjer je bila pred mesecem dni. Če si drznem iti celo malce naprej, bi lahko dejal, da je še slabše. Igralci, ki so bili na posoji so se vrnili v svoje klube, adekvatnih zamenjav, z izjemo Aleša Majerja, na Fazanerijo za zdaj še ni bilo. A se kdo čudi? Verjamem, da ne. Nogometaši iz drugod so namreč jasno seznanjeni s stanjem v Murski Soboti in na podlagi obljub novih podpisov zagotovo ne bo. Naj si bodo zamisli športnega direktorja, ki je zadolžen za kadrovske spremembe še tako dobre, to ne pomaga, če vsi ne opravijo svojega dela. Zagotavljanje sredstev, ki omogočajo eventualne prihode pa vemo, da ni njegova domena.
Žal pa niso samo nogometaši tisti, ki se jih "nateguje". Očitno se je ta italijanski sindrom zavajanja kar dobro ukoreninil tudi na Kopališki 45, kjer je bilo pred časom obljubljeno, da bo javnost na tiskovni konferenci izvedela resnico okrog dogajanja v klubu. Kot veste, tiskovne konference še do danes ni bilo. Pretok informacij do navijačev in ostalih, ki klubu stojijo ob strani je katastrofalen. Obljube o tem, da se bo Evropa igrala na Fazaneriji vse bolj bledijo, čeprav naj bi možnost še vedno obstajala. Kakšna je le-ta seveda ni znano. Ravno zato pa se pozivi k odstopu prvega moža kluba Miroslava Topiča zdijo vse bolj razumljivi. Klub je namreč zaradi zadnjih dogodkov postal tarča posmeha, kredibilnost vodilnih je na ničli, pogoji za delo pa so precej slabi, kar nenazadnje kaže ravno odhod Šimundže.
Sam nisem tisti, ki bo sodil ljudi po njihovih dejanjih, za to so odgovorni drugi. Toda ubežati realnosti ne moremo, Mura kliče po spremembah. Te so potrebne že zato, da se vsaj delno povrnejo zgoraj omenjene stvari. Klubu bo potrebno vrniti ugled - ugled v smislu institucije in ne tistega, kar daje na igrišču. Tam je ugled že ustvarjen. Vrniti bo potrebno kredibilnost ljudem, ki bodo ponovno uživali zaupanje igralcev, navijačev in celotne lokalne skupnosti. Vsakdo dela po svojih najboljših močeh, toda to včasih ni dovolj. Ulica namreč sodi le po tem, kar je dejansko storjeno in ne le izrečeno.
