Zgoraj napisano zagotovo še posebej velja za soboškega prvoligaša, ki se vedno znova, kljub vsem viharnim pretresom, vrne na zmagovalen način in zapre usta vsem dvomljivcem.
Potem, ko so se Muraši po dolgih letih vrnili v Prvo ligo je bilo jasno, da bo igranje v Prvi ligi velik zalogaj za vse. Tako za tiste, ki so na čelu soboškega prvoligaša, tako za igralce, ki so bili pahnjeni v kruto realnost slovenskega nogometa. Kako se je zgodba odvijala naprej, vemo vsi. Skorajda »pravljična idila«, ki je vlada vse od prihoda Anteja Šimundže, je dobila prvi negativni predznak v 15. krogu, ko je bil krvnik črno-belih aktualni državni prvak iz Maribora. Sledila sta še dva poraza, a kljub temu lahko na vseh treh tekmah najdemo skupno točko, ki jo velja izpostaviti. Mura v nobenem primeru ni bila nadigrana, po spletu okoliščin in z nekoliko športne sreče pa bi lahko niz neporaženosti trajal še vedno.
Po treh zaporednih porazih je za zlobne jezike prišla najboljša možna opcija. Na vrsti je bil reprezentančni premor in nekateri so prav tekmovali v tem, kdo bo najbolj očrnil klub iz Fazanerije. V to zgodbo so bili seveda vpeti tako igralci, kot vodstvo, oboji pa so morali na svoj račun »pojesti« marsikatero sočno pripombo. Kar naenkrat so prišli pozivi po odstopu vodilne garniture, ki je klub pred dobrim letom dni rešila pred propadom in Prekmurcem dala to, o čemer so sanjali zadnjih šest let – vrnitev prekmurskega nogometnega ponosa v Prvo ligo. Kot da to še ne bi bilo dovolj, so se v zakulisju celotne zgodbe pojavili različni lobiji in pritiski na tiste, ki so Muro vrnili tja, kamor sodi. Na srečo, oziroma na žalost nekaterih, vodilni možje temu (vsaj za zdaj) še niso nasedli in niso podlegli pod težo mamljivih in »pocukranih« besed. Nekateri bi pač želeli biti generali po bitki, saj je to najlažje, a ta način venomer ne deluje in tudi tokrat v dobro Mure ne sme obveljati. Po dolgem času se mi namreč dozdeva, da klub raste na zdravih temeljih, čeprav si moramo naliti čistega vina in ugotoviti, da situacija (še) ni idealna, a so smernice zastavljene v pravi smeri.
Nekateri za rušenje dobrega vzdušja skrbijo v medijih, in sicer v iskanju senzacionalnih zgodb, povezanih z neplačilom igralcev, dolgovi in skratka stvarmi, ki bi razdrli homogenost, ki vlada na Fazaneriji. Res je, težave so se pojavile, saj so ostali nekateri grehi iz preteklosti, ki se odražajo tudi v sedanjosti, kar pa še ne pomeni, da je potrebno pripravljati vislice in linčati vse po vrsti. Na Kopališki 45 zagotovo ne mahajo z belo zastavo, ampak delajo vse, da bi navijačem dali stabilnega prvoligaša, ki bo morda čez čas ponovno v igri tudi za evropska tekmovanja. Vendar tega nekateri ne vidijo, oziroma nočejo videti in so kot po pravilu glasni ob neuspehih in kot miške potuhnjeni ob uspehih soboškega prvoligaša.
Najboljši odgovor na to, kakšno je stanje v Murski Soboti so v minulih dveh krogih podali igralci na igrišču. Po reprezentančnem premoru, ki je kot že omenjeno služil pljuvanju vsepovprek, so z borbenostjo, angažiranostjo in odgovornostjo do barv kluba dokazali, da jim za Muro ni vseeno. Manjša rezultatska kriza jih ni strla in po videnem, so se vrnili še močnejši, odločnejši. Igrišče je dalo svoj odgovor v rezultatskem smislu, vodilni možje pa bi znali izven igrišča spregovoriti v bližnji prihodnosti. Dejstvo pa ostaja, da bo večina ob klubskih uspehih pristno zaploskala in se veselila s tistimi, ki so za ta uspeh zaslužni. Obstajala pa bo tudi peščica tistih, ki bodo povesili nosove in bodo v poizkusu rušenja sistema iskali svoje zadoščenje. Zadoščenje zaradi tega, ker iz takšnih in drugačnih razlogov niso del razvijajoče se zgodbe. Toda dodati je potrebno, da je črno-bele vsaj do zdaj krasil morda že nekoliko obrabljen pregovor, ki pravi »kar te ne ubije, te naredi močnejšega«.
