Vir: osebni arhiv
Na kratko: obožuje pogovore o spolnosti. Njena namera je, da ponudi svojo osebno izkušnjo, ki lahko marsikomu olajša odločitev.

Those Creamy Peaches se imenuje njena spletna stran. Kdo je ona, ne vemo. A iz njenega pisanja bi kar bilo mogoče ugibati, zakaj se nečemu reče tudi veselička.

Vsekakor pa gre za prijetno branje, četudi vas tematika morda ne zanima ali pa niste ravno tehnični tip. Oziroma ste, le da tega še ne veste.

Je mogoče, sodeč po slogu, reči, da ste za potrebe pisanja ustvarili persono, v katere čevlje stopite, ko sedete za tipkovnico? Ali ste to preprosto vi?

»Mislim, da sem to preprosto jaz, tipkovnica je bila samo medij, ki mi je dovolil izraziti to, kar sem vedno bila. Spletna stran mi je dovolila pokazati zanimanje za erotične pripomočke in seks. Dovolila mi je, da so se ideje izmuznile iz spalnice v svet.«

Če še za trenutek ostaneva pri slogu: ta v spomin prikliče dekadenco francoskega realizma. Bi se strinjali s to opazko? Slog nadalje namiguje, da ste vešči pisanja (to razkrivajo tudi naslovi). Je kaj na tem?

»O slogu zares nikoli nisem razmišljala. Vedela sem, kaj želim povedati, potem pa sem to predstavila na način, ki mi je znan. S tem sem se tudi osvobodila občutka, da ne pišem dobro, občutka, ki so mi ga privzgojili v srednji šoli. Ker sem imela rada knjige, zgodbe, sloge različnih avtorjev, sem se vpisala na primerjalno književnost, ki mi je dala dovolj, da sem se kasneje našla v pisanju. 

Tam sta mi posebej k srcu prirasla realizem in naturalizem, tiste knjige sem enostavno požirala. Mogoče pa je kaj na tem, da sem nezavedno to vpletla tudi v svoje pisanje.«

Vir: osebni arhiv

Kaj lahko sicer razkrijete o sebi? Kolikšno je zanimanje za vašo identiteto med vašo publiko?

»Presenetljivo zanimanja za to, kdo sedi za temi besedili, ni veliko. Občasno si želim, da bi identiteto razkrila, ker bi bilo po eni strani lažje, po drugi pa tega ne želim narediti, predvsem zaradi obsojanja mojega početja v določenih krogih, ki jim hočeš nočeš moram pripadati. Prijatelji in družina vejo, kaj počnem, kar je zame trenutno dovolj. 

V svojih besedilih sem večino stvari o sebi že razkrila, saj se tam včasih težko uprem pisanju o sebi. Vedno sem bila pridna punca, doštudirala primerjalno književnost in španščino, se kasneje našla še v jogi in pisanju. Temelje mi je malo zamajala multipla skleroza, a me je istočasno pognala naprej, da ne opustim stvari, ki jih rada počnem.«

Kdo vas bere? Kako bi okarakterizirali vašo interakcijo z občinstvom?

»O svojem občinstvu vem bolj malo. Vedno sem si želela vedeti več, a je čar tudi v tem, da ne vem vsega. Mislim, da me berejo mladi in ljudje srednje starosti. Veliko je moških, ki iščejo darila za svoje partnerje. Za nasvet so redkeje vprašale ženske same, kar je škoda. Enako pri predlogih. Večkrat bi si želela prebrati kakšen predlog, kaj bi ljudje radi izvedeli, o čem bi radi brali. Tujina je temu veliko bolj naklonjena, ljudje sprašujejo, te povlečejo v pogovor.«

Vir: osebni arhiv

Ne moremo mimo umetelnih fotografij. Kot prej pri slogu je mogoče tudi tu posumiti, da imate s tem kar nekaj izkušenj? Nekatere so nastale tudi v naravi – stavite na kontrast, dvojnost, ali pa se tja le zatečete? Kot da bi kosmati rep na veji, ki je bil videti lisičji, izpadel pa mačji, sporočal, naj se ne jemljemo preveč resno.

»Fotografijo sem od nekdaj imela rada, a podobno kot s pisanjem, se mi ni zdelo, da sem v tem tudi dobra. In če priznam, včasih še danes ne vem, kaj točno delam. Prve fotografije so bile posnete s telefonom, zadnje pa že s fotoaparatom. Včasih imam v glavi zelo dobro idejo, kako želim, da izdelek na sliki izpade. Rada eksperimentiram z vodo, rožami in predmeti, ki jih kupim v trgovini, ali najdem med svojimi otroškimi igračami. 

Narava in slikanje v naravi je bil sprva moj pobeg, potem pa sem odkrila prizore, v katerih sem v glavi videla eno izmed igrač, enostavno je morala biti tam. Moja želja vsem ljudem, pa če to vidijo preko slike ali preko besedila, je, da naj se ne jemljejo preveč resno. To vsak dan opominjam tudi sebe.«

Lahko razdelate vaš sistem ocenjevanja preizkušenih izdelkov?

»Izdelke vedno ocenjujem enako. Pregledam embalažo in vse, kar pade iz nje, poleg igrače. Ko sem začela, sem bila zelo razočarana, ker izdelkom v večini ni bila priložena tudi vrečka za shranjevanje, kasneje pa sem se na to že navadila. Danes sem bolj navdušena, če jo dobim. 

V mojem scenariju sta še dva koraka: natančno branje navodil in povezava igrače s polnilnim kablom. Če sem iskrena, ju večkrat spustim, saj se mi mudi preizkusiti igračo in se k njima vrnem nekoliko kasneje, po navadi takrat, ko mi ni jasno, kako točno naj bi igrača delovala. Pri izdelku na začetku pregledam površino, silikon in kakšna je na otip. Nato preizkusim še gumbe, kombinacije in vibracije. 

Šele potem sledi več preizkusov, primerjav z drugimi izdelki, odziv igrače na različne položaje, na vodo. Ob tem ne pozabim spremljati tudi glasnosti, še posebej, če je izdelek oglaševan kot izjemno tih. Zapiskov si nikoli ne delam sproti, temveč se najprej prepustim občutkom. Kasneje preverjam lastnosti igrače, ki so vzbudile moje zanimanje.«

Če spregledamo očitno: kakšna je razlika v spolnih pripomočkih za ženske in moške? Verjetno se vsakršna podobnost razcepi že pri povsem tehničnih plateh vrhunca posameznega spola, sploh v luči spolnega akta – kako torej to vpliva na samo namembnost, morda tudi večdimenzionalnost teh pripomočkov?

»V zadnjem desetletju so erotični pripomočki za ženske doživeli velik vzpon. Posvečali so se različnim erogenim conam, ter razvijali nove igrače, največji uspeh pa so doživeli klitoralni stimulatorji, pri katerih je sonično valovanje prekosilo marsikatero vibracijo. Tudi kombinacija obojega je bila zadetek v polno. 

Pri moških so se sprva osredotočali samo na vibracijske obročke, na stimulatorje z različnimi teksturami, šele v zadnjem času so začeli delati več na izdelkih za stimulacijo prostate. Za moške je večinoma na voljo samo 'luknja', ki lahko vibrira, lahko stiska, lahko pa ostane samo 'luknja', ki jo moški nadzira z roko.«

Iz vaših zapisov je razvidno, da gre za nekakšno pot odkrivanja lastnega telesa. Zakaj jih tako slabo poznamo?

»Ja, gre za pot raziskovanja odziva telesa na različne dražljaje. Vsi že od otroških let poznamo bolečino, poznamo občutek omrtvičenih udov, vemo tudi, kako se bo telo odzvalo na določen vnos hranil v telo (to vemo predvsem alergiki). 

Le manjšina pa ve, kako se telo odziva na naš lastni dotik. V dobi, kjer se preveč ukvarjamo z izklesano postavo, lepim lasem, urejenim nohtom je zanimivo, spolni organi mnogim ostajajo neznanka. Če sklepam po najstnici v sebi, bi rekla, da zaradi občutka sramu. Tudi po prvih samozadovoljevanjih me je bilo globoko sram. Danes pa si ne predstavljam boljšega občutka od tega. Ta pot me je kasneje popeljala tudi v to, da sem se raziskovala. 

Preučevala sem, kaj občutim, kam pritiskam, navsezadnje, kako izgleda in kaj orgazem povzroči fizično v telesu. Težko rečem, da je za slabo poznavanje sebe krivo samo pomanjkanje samozadovoljevanja, bolj pomanjkanje opazovanja spolnih organov in občutkov.«

Vir: osebni arhiv

Da je – ali pa je vsaj bila, spomnimo se Onana – dvomljivega slovesa, ne bomo posebej poudarjali. Kako močan je še te dni ta tabu? In če se morda naveževa na prejšnje vprašanje: bi se morali o masturbaciji (sploh dekleta?) pogovarjati/učiti več? Bi jo lahko označili tudi za kvalitetno preživljanje časa s samim sabo?

»Onan je osmoljenec toka zgodovine, saj se je vzelo kot dejstvo, da se zgodba res veže na masturbacijo, vendar mnogi preučevalci poudarjajo, da takrat masturbacija sploh ni bila tema, ni bila nekaj, kar je vredno zgodbe, medtem ko je nasprotno coitus interruptus bil. A nič zato, masturbacija je po njem dobila novo sopomenko, ki je nosila še zgodbo z negativnim prizvokom. 

Mislim, da gre danes za preplet več dejavnikov, ki samozadovoljevanju onemogočajo, da bi se pokazal kot nekaj pozitivnega. Če pogledate majhne otroke, njihove roke kot magnet vleče v mednožje. Na začetku je to še zabavno, potem pa je treba otroka vzgojiti in mu dopovedati, da je tako vedenje v družbi nesprejemljivo, po drugi strani pa bi mu morali povedati tudi, kje je to početi varno, na način, da s svojim početjem ne posega v druge. A ta zadnji del manjka. Večina staršev se s tem ne želi ukvarjati iz občutka lastnega sramu, kaj šele, da bi to govorili otroku, ne v tej fazi in ne kasneje v puberteti.

Samozadovoljevanje kot del spolne vzgoje, sploh pri pubertetnikih, lahko sproži tudi negativno reakcijo, zato se mi zdi, da bi pri tej temi morali biti izjemno pazljivi. Poudarjati bi morali, da samozadovoljevanje je spoznavanje samega sebe. To bi bila dobra popotnica, da se ljudje skozi leta opogumijo in poiščejo svojo pot.«

Je ta vidik vašega življenja morda našel pot v ostale? Ste se kakorkoli spremenili, vas je naredil bolj odprto, samozavestno, uglašeno?

»Naredil me je bolj sproščeno. (smeh) Pa tudi bolj odprto v nekaterih pogledih.«

Kakšno je mesto za tovrstne pritikline v partnerskem odnosu? Na nekem mestu ste zapisali, da gre za dopolnitev, ne nadomestilo, a očitno strah ostaja. Strah pred čem? Je evolucija moške pustila na cedilu, če tovrstni »oneji« izkušnjo tako zelo povzdignejo?

»Strah je še vedno močno prisoten. To sem se naučila iz lastne izkušnje in iz pričanj mojih prijateljev. Spolna izkušnja z igračami je nemalokrat tekmovanje, kdo bo boljši, dolg, debel rumeni vibrator ali gospod mesnati. Ko sem govorila s prijatelji, so se izmikali vprašanju, zakaj ne želijo uporabljati igrač med seksom. 

Večinoma so se izgovarjali, da mora biti moški dovolj, da so erotični pripomočki za samske in podobno. Na podlagi tega sem si ustvarila sliko, da jih je v resnici strah, da jih bo igrača prekosila. In če bodo na svoj spolni ud gledali kot na igračo in ga z njo primerjali, bo vibrator vedno zmagal. A gre za napačen pogled. Igrača je pomočnik. Morda hitreje ogreje, morda omogoči, da lahko spremljate telesni odziv partnerja, ali gradite svoj trenutek z opazovanjem samozadovoljevanja nekoga drugega. Možnosti je nešteto. 

Tudi tukaj morda ni izvito iz trte, da ima moški v seksu aktivno vlogo in morda igračo vidijo kot glavnega akterja, ki jih bo porinil v pasivno vlogo in bodo zaradi tega postali manj moški. Tako kot roboti so tudi vibratorji ustvarjeni za pomoč ljudem.«

Je kaj v vašem življenju, kar se po vaših izkušnjah dobro dopolnjuje s tem »hobijem«, pa da morda na prvi pogled ni ravno očitno? Denimo uživanje v dobri hrani? Nekaj torej, kar ubira iste strune?

»Dobro hrano obožujem, sploh če jo pripravljam sama. To se mi zdi podoben proces. Uživam v kuhanju, na koncu dobim pa še nagrado in prijetno utrujenost, podobno velja za jogo, fotografiranje in navsezadnje pospravljanje.«

Vir: osebni arhiv

Ste kdaj pomislili, da bi se podali v to industrijo in zasnovali nekaj, kar bi bilo ukrojeno po vas?

»Neštetokrat sem sanjala o tem, a do končne oblike popolne igrače zase nikoli nisem prišla. Eno minuto bi ji še kaj dodala, drugo minuto, odvzela. Bolj realne sanje so bile, da bi imela svojo trgovino s svetovanjem, a so zaenkrat, ob vsej poplavi trgovin, te sanje odrinjene na stranski tir.«

In ker potešitev pride na koncu (oziroma konec s potešitvijo, vsaj za nekatere), odrešite radovedneže: ste samski?

»Samska in v dobri družbi.«

Starejše novice