Vir: osebni arhiv
Z Darkom Đurićem v prostorih Kluba slovenskih podjetnikov, kamor ga je ponesla pot, potem ko je vzel slovo od športne kariere.

Svet ga pozna kot plavalca, udeleženca paraolimpijskih iger leta 2012 in 2016, imetnika svetovnih rekordov in dvakratnega svetovnega prvaka.

Iz odbojke v plavanje

Morda je že del izročila, a Darko Đurić te zgodbe gotovo ni povedal zadnjič. Da je sploh zaplaval, ima na sumu svojega takratnega spremljevalca, ki se je, krvav pod kožo, leta 2000 v Pacugu ozrl za nekim mimoidočim dekletom, Đurić pa ni omahoval in se je pognal v nič hudega slutečo vodo. 

Naslednji dan je že preplaval 25 metrov in si prislužil bronastega delfinčka. Tako je leta 2000 postavil na laž vse tiste – tudi strokovnjake –, ki so trdili, da Darko pač ne bo plaval brez pripomočkov.

Pet let pozneje so ga povabili na odbojko v Kamnik. Povabilo ga je navdalo z veseljem, saj je med sošolci v srednji šoli imel vrsto športnikov, denimo Jako Blažiča ter Blaža Gregorca

Takrat je mladinsko reprezentanco med pripravami na svetovno prvenstvo vodil Adi Urnaut, oče Tineta Urnauta. Slednji je zaigral z Đurićem, saj so lahko v ekipi imeli enega člana, ki ni bil invalid. Takrat se je prvič soočil z vrhunskim športom. A še pomembneje: takrat je spoznal, da se lahko kot invalid s športom ukvarja tudi na tako visokem nivoju.

»Bolj kot jaz žogo je ona odbijala mene,« navrže v smehu in postreže s sledečo anekdoto.

Ker zgornjega še ni zmogel, je »tolkel« spodnji servis. Sčasoma si je servis priredil na način, da je bil za nasprotno moštvo še posebej neugoden. Uganka je bil celo za Irance, poznejše svetovne prvake.

A na koncu je prevladala fizika: zgolj z eno roko je bil nekonkurenčen. Odločil se je, da poskusi s plavanjem – bilo je to leta 2007 v Radovljici. Nekaj mesecev pozneje je že tekmoval na državnem prvenstvu. 

Več kot to, da je bil rezultat soliden, se ne spomni – se pa spomni, da je bil še vedno prepričan, da bo uspel v odbojki, ki se mu je zdela zabaven šport, saj je bil del moštva

»Tiste ploščice v bazenu naj kar kdo drug šteje,« je ponazoril svoje takratno mišljenje.

Šport doma ni bil problem, »problem« je bila šola. Ker ni bil, kot pove, najbolj priden učenec, so se doma bali, da bi zaradi športa v šoli povsem popustil.

Dobre ocene so zato bile pogoj, da je lahko hodil na treninge, sicer pa so ga podpirali, saj je za invalide, kot izpostavi, »pomemben ta socialni aspekt« in možnost dokazovanja.

Nekaj so naredili

Državnemu prvenstvu je sledila prva mednarodna tekma – marca ali aprila leta 2008 v Antwerpnu v Belgiji. Za seboj je imel približno pol meseca treningov – Francoz David Smetanine, paraolimpijski prvak, ga je na 200 metrov prosto premagal za 50 sekund. Takrat si ni mislil, da ga bo kdaj sposoben prehiteti.

Nekaj let pozneje mu je to uspelo. Prizna sicer, da je tudi Francoz takrat že bil starejši, a bolj pomembno je to, da se je približal takšnim rezultatom.

Da ponazorimo: oče mu je nekoč pripravil tabelo, ki jo je imel na vratih, na katere je vpisoval osebne rekorde. Leta 2010 je v Radovljici potreboval 50 sekund, da je v tehniki delfina preplaval bazen. Njegov svetovni rekord v tej tehniki in na tej razdalji je 40,48 sekunde. 50 metrov prosto je v prvem letu plaval 45 sekund; njegov osebni rekord je 39,78 sekunde. »Tako da nekaj smo naredili,« strne.

Ko zmanjka motivacije

Kar se tiče svetovnih prvenstev, se tistega v Londonu leta 2019, ki se je izkazalo za zadnje, pove, da se ga ni udeležil dobre volje. Ker motivacija ni bila več prava, je trpela tudi telesna pripravljenost. Kot pove, se je bal, da sploh ne bo prišel v finale, bil pa je navajen vedno plavati v finalu, se pa z veseljem spominja približno 20 navijačev, ki so ga prišli podpreti. Zelo glasno. Čisto drugače, kot da s polne tribune zate navija le en glas, pripomni.

Strah, da se ne bo uvrstil v finale, je bil celo tako močan, da je celotni skupini kupil vstopnice za predtekmovanje, saj se je bal, da ga sploh ne bodo videli plavati, ker so vstopnice imeli le za finale.

In ko je doživel takšno podporo, si je končno lahko rekel, da je v plavanju doživel vse.

Če si znova prikličemo v spomin Đurićevo izjavo o štetju ploščic v bazenu: motivacije mu je začelo zmanjkovati, ker je bil sam v bazenu, pojasni. Dokler je verjel, da lahko osvoji paraolimpijsko medaljo ali pa je imel kakšen drugi cilj, je bil sposoben iti čez to. Ko tega več ni bilo, je sila, ki ga je gnala, splahnela.

Od takrat, ko ga je še gnala, mu je ostal rekord na 50 metrov delfin v dolgih in kratkih bazenih. Nepremagan je od septembra 2012. Če kdo, ga ogrožata plavalca iz Češke in Kanade.

Od tekmovanj se je torej poslovil leta 2020. Bil je sicer na dobri poti do medalje na olimpijskih igrah v Tokiu, a z glavo ni bil več pri stvari. Nekaj mesecev bi še potrpel, pove, a ko so igre prestavili za eno leto, se je odločil, da se začne posvečati drugim stvarem.

Vir: osebni arhiv

Večja konkurenčnost

Đurić je bil nadalje športnik leta med invalidi, in sicer v letih 2013 in 2018.

»Ja, lepo je biti najboljši med izbranimi, sem pa večkrat pogrešal neko konkurenčnost – morda to, da bi lahko konkuriral med vsemi športniki. Pa ne zaradi sebe; okej, tudi zaradi sebe, ampak bolj zato, ker je šport invalidov še vedno odrinjen na stran – da kljub naslovu svetovnega prvaka nisi niti omenjen.«

Vir: osebni arhiv

Pot ga je ponesla tudi na Nizozemsko, kjer je eno leto preživel z njihovo plavalno ekipo. Preprosto je njihovega selektorja pobaral, če bi se jim lahko pridružil, saj je bil v Sloveniji sam.

Kako zapolniti praznino

Te dni se s športom, kot pravi, ukvarja malo. Igra odbojko, gre na fitnes. Kaj pa voda?

»Če je kje kakšen bazen, skočim notri, a se počutim kot kit, saj se spomnim, kako hiter in gibčen sem bil. Ampak dobro dene mojemu egu, ki mi kdo reče, da sem dober, ker plavam z eno roko – torej se vsaj na ven ne vidi, kako se počutim.«

Leta 2020 je izjavil, da je po letih športnega življenja zazevala praznina. Ta je danes zapolnjena – zapolnil jo je z aktivnostmi na področjih podjetništva in športnega menedžmenta, trenutno pa področju paraodbojke. 

Uciljenost, ki je bila hrbtenica njegovega »prejšnjega« življenja, je tako uspel preslikati na druga področja. Šport mu je tudi dal ime, s tem pa priložnosti za naprej; in samozavest ter disciplino.

Na govorniškem odru

V začetku leta so ga povabili v radovljiški plavalni klub, kjer je preplaval večino svoje kariere in kjer imajo zdaj skupino s kar 23 mladimi paraplavalci. Pogovarjali so se, kako se spoprijemati z izzivi.

Đurić je bil namreč znan po tem, da jih je premagoval z jezo. Mladim v Radovljici je to odsvetoval: »Samo igra je, kot pravijo.« V trenerske vode ga sicer ne vleče.

Ko ga pobaramo o nasledniku, pove, da nekaj mladih plavalcev je, a da trenutno mogoče ni ravno potenciala za medalje na največjih tekmovanjih. Večjo prednost vidi v številni premoči, ki jo ima ta generacija nad njegovo.

Kot motivacijski govorec nastopa od leta 2011. Od takrat vsako leto naniza med 10 in 15 nastopov: po šolah, podjetjih, dogodkih. Letos se je celo uvrstil med pet najboljših govorcev v okviru dogodka Best of 2024.

Zgodba s podjetjem Froomcare, ki ga je pomagal ustanoviti, se je zanj zaključila. Kot pove, se je umaknil, da bi se lahko posvetil projektom, ki so mu bližje, podjetje pa je na takšni točki, da se lahko razvija dalje.

Vir: osebni arhiv

Zgled, ki ga v Sloveniji nima

Nekakšno poglavje je tudi zgodba z Oklahomo v Združenih državah Amerike. Leta 2016 ga je namreč preko Facebooka kontaktiral Američan Randy Richardson – Đurić takrat še ni bil čisto prepričan, ali gre za resnično osebo, dokler se nista srečala na olimpijskih igrah v Riu. 

Tako se je leta 2017 le odpravil v mesto Duncan v omenjeni ameriški zvezni državi, kjer je klinika, specializirana za osebe z dvojnimi nadkolenskimi amputacijami. Tam vsako leto organizirajo srečanje, na katerem si uporabniki protez izmenjujejo izkušnje.

»Zelo se me je dotaknila zgodba fanta, Američana, ki je v delovni nesreči izgubil ob nogi; kot jaz ima tudi on eno nogo krajšo od druge. Ko me je videl, kako hodim, je rekel, da če lahko ti, lahko tudi jaz in se je takoj postavil na noge ter začel vaditi. Ta zgled, ki ga dajemo drug drugemu, tega v Sloveniji na žalost, mislim na srečo, ker nas ni veliko, nimam, zato vsako leto investiram tudi nekaj lastnih prihrankov, da grem tja.«

Je kot hobiti

Za konec ga povprašamo še o stanju duha – čeprav je bil rojen v Mariboru, se počuti Gorenjca. Te dni je na začetku nove, drugačne poslovne poti. Upa, da si zagotovi obstoj in samostojnost, obenem pa še naredi kaj dobrega za širšo skupnost.

Ker je nedolgo tega odmevala napoved nekogaršnje selitve v tujino, se je zdelo na mesto vprašanje, če morda tudi sam razmišlja o čem takem.

»Sem kot kakšni hobiti, obožujem Slovenijo. Prepotoval sem že kar nekaj držav, videl kar nekaj sveta, ampak vedno, ko se pripeljem v Podbrezje, vidim sadovnjake, hribe, cerkvico tam na griču, je to najlepši razgled, kar ga lahko doživim. V tujino bi morda šel zaradi dela, za določeno obdobje, da pa bi si nekje ustvaril novo življenje, pa zaenkrat mislim, da ne.«

Đurić trenutno živi v Ljubljani. A še pred njim je tam bil njegov pano, in sicer na Krakovskem nasipu. Le kaj se je zgodilo z njim?

»Če mi ne bi nekdo iz Beograda poslal, da je to videl, sploh ne bi vedel, da sem bil tam.«

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Starejše novice