Včeraj je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma potekala državna proslava ob dnevu reformacije. Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora Dejan Židan,
Danes praznujemo dan reformacije 31. oktober, dan, ko je pred natanko 502 letoma nemški teolog in avguštinski menih Martin Luther na vrata cerkve v Wittenbergu zabil 95 tez in zanetil revolucijo v Katoliški cerkvi.
Ideje reformacije so se hitro razširile po celotni Evropi in prišle tudi do slovenskih dežel. Pri nas je Luthrovo prakso nadaljeval Primož Trubar, ki je Kranjce, Štajerce, Prekmurce, Korošce in Primorce nagovoril z "moji lubi Slovenci" in s prvima slovenskima tiskanima knjigama Katekizem in Abecednik postavil temelje slovenskega knjižnega jezika.
Dan reformacije praznujemo kot državni praznik od leta 1992.
Dejan Židan je na sinočnji državni proslavi poudaril pomen reformacije pri razvoju slovenskega knjižnega jezika:
"Obeležujemo prelom časa in civilizacijski preskok v kulturnem in jezikovnem popotovanju slovenskega naroda. Dan reformacije je vedno označen z bogastvom sporočil, a domala vsi največji pomen dajemo začetku razvoja slovenskega knjižnega jezika".
Izpostavil je še zelo nizko stopnjo pismenosti na Slovenskem v 16. stoletju:
" Slovenščina je za časa Trubarja že imela bogato izročilo in se je uporabljala kot jezik javnega življenja, vendar ni bila nikoli sistematično pisana. Tudi sicer je bila pismenost privilegij le peščice najpremožnejših," in nadaljeval,"Pisano besedo je Trubar želel približati večini, preprostim ljudem. S tem jim je bilo dano orodje za bolj enakopravno in pravično udejstvovanje v družbeni sferi".
Židan je ljubezen do slovenskega naroda in jezika strnil v pet točk:
- skozi kulturo, kulturno ustvarjanje in njene ustvarjalce
- skozi skrb za znanost, razvoj in intelektualni naboj skupnosti
- skozi njegovo javno rabo, podporo pisani besedi in knjigi
- skozi premišljeno vpeljavo digitalizacije in novih tehnologij
- skozi priznavanje slovenščine kot jezika nas vseh, tudi najranljivejših
Obenem je še podal pobudo: "Da se v ustavo zapiše pravica do uporabe slovenskega znakovnega jezika kot maternega in avtohtonega jezika njegovih uporabnikov, gluhih, naglušnih in gluhoslepih".
Ob koncu je izrazil prepričanje, da slovenščina ni ogrožena in bo še naprej prisotna zaradi svojih značilnosti, posebnosti in izjemne jezikovne strukture.
Zaključil je z željo, da nas še naprej združuje:
"Za vse nas pa naj ostaja močna vez, ki nas združuje, vir naše samobitnosti in steber notranje moči naše države".
