Foto: Bobo
Tudi ona se je že vprašala, kje in kako se bo zgodil njen poslednji izdih.

Po tistem, ko je društvo Poglej! Svojo nagrado za izjemne dosežke na področju duševnega zdravja poimenovalo po pisateljici in novinarki Renati Ažman, ki se je v 52. letu starosti poslovila leta 2016, in jo tudi podelilo, se je v zapisu spomnila tudi dolgoletna voditeljica na Televiziji Slovenija Miša Molk, sicer pa njena prijateljica.

»Bila je nadvse duhovita. Sva bili enkrat dogovorjeni pri meni doma in jaz sem zamujala. Dobila sem mesič: 'Gregorčičeva je lepa.' Ogromno tega bi lahko napisala, o čem vse sva govorili. O čem vse sva razpravljali. Tudi ob dveh ponoči me je klicala, ko je njena depresija prešla v manijo in mi razlagala o načrtih, kaj vse in kako še namerava uresničiti. Vse si zapiši, sem rekla. Piši, da ne pozabiš,« je zapisala Molk.

Govorila sta tudi o smrti.

»O koncu pa nikdar s težo. Vedno so bile njene misli začinjene tudi s humorjem in z vprašanjem, kaj zdaj tam še je. Po smrti. Je smrt tabu? Seveda je. Kot tudi strah, ki se vsakomur priplazi in vseli vanj v drugačni podobi. In tabu se vedno hrani s strahom pred neznanim

Tudi Molk se je že vprašala, kje in kako se bo zgodil njen poslednji izdih.

»Bom zaspala v sanjah? Joj, to bi bilo kar lepo. Me bo kar na stopnicah vzelo, ko bom hotela v vrata samo še ključ vtakniti; me bo zadelo, ko bom po žgočem soncu lezla po skalah; bom plesala in pela in kar odšla; tudi to ne bi bilo švoh. Me bo sunilo med jutranjo telovadbo, ali kar med ščetkanjem zob; morda med čakanjem v katerikoli vrsti. Se bom zgrudila za računalnikom ali pa spustila dušo med gledanjem filma; ali pa recimo, da me sukne sredi orgazma, kot je Jacka Nicholsona pošlatalo v filmu Ljubezen je luštna stvar … No, to pa bi bila češnja na torto in ena fina kost za glodanje …

'Ne jim tega dat,' bi rekel Sašo Hribar.   

Me bo moj zadnji čik poslal v nebesa? Itak, da v nebesa. Ali bom pa metulj.«

Zato še zapiše, da je še dobro, da nič ne vemo.

»Ker sicer bi me bilo strah vsakega spanca, vsakega koraka, vsakega žarka in objema, vsakega vzleta ... vsake misli, zlasti te, kako zgleda konec. Zato živim, kot živim … ker ne vem, ne kdaj, ne kako se bo moj izlet na tem planetu končal. Živim polno, kar ne pomeni razuzdano in brezmejno, ampak čim bližje sami sebi; to imam rada, to me res zanima, tja želim še iti, ti ljudje me navdihujejo, ta kitara in ta klavir, ej, kako to špila, pa saks in klarinet, uff, kam vse me pelje ta milina ; pogledam drevo in se čudim, kako je podivjala njegova krošnja; povoham rožmarin na mojem balkoncu; odprem knjigo in preberem. .. 

'Ali je mogoča moja ugotovitev, da vse srčne težave – saj se tako reče  – ki sem jih kdaj pretrpela, vse tisto iskanje in vse bolečine, vsa pričakovanja, vsa dejanja, navsezadnje niso imele nobene zveze s srečo, da so enostavno kazen tistih bogov, v katere ne verjamem.'

Ja, no, tudi knjige. Toliko lepega je, ki ga pa lahko doživiš s prefinjenim občutkom za druge, ki prav tako ne vedo, kaj jih čaka in počaka.

Priznam, tudi mene je strah pisati o smrti, o minljivosti, neka čudna vraževernost vstopi vame, češ, da vznemirjam krožnico in nagovarjam neustavljivo.«

Starejše novice