40 milijonov za Pomurje ni samoumevnih: Ministrstvo priznava tveganje in omenja proračun prejšnje vlade

Dejstvo je da so se sredstva preusmerila, v osrednjo Slovenijo oz. konkretno v izgradnjo železniške postaje v Ljubljani... Iz prvotni 170 mio. € se je projekt izgradnje postaje povečal na skoraj 300 mio. €, po drugi strani pa gre za nesposobnost pomurskih občin, ki niti niso sposobna pravilno izpolniti vlog za financiranje, ter za župane ki niso sposobni lobirati in pritiskati na ustrezne organe v vladi..

Ne ga srat no, prejšnja vlada je končno speljala nekše projekte, tej pa že 4. na oblasti in soet bodo vse blokirali, kdo bi si pa tako zelo želel priti na oblast če ne bi bilo denarja? Ja je, samo za njihove požrešne žepe, pa mal za Južne pa tak.

Kdo je že zaposlil ženo poslanca SD v svoj kabinet na ministrstvu????

Če bi Žana Mahniča poznali samo po njegovih zapisih na družbenih omrežjih, bi ga zlahka zamenjali za enega tistih anonimnih profilov s slovensko zastavo, volkom in tremi klicaji ob imenu, ki svojo državotvornost dokazujejo predvsem z žaljenjem neznancev. Toda Mahnič ni anonimni spletni renčač. Je poslanec, predsednik parlamentarnega odbora za notranje zadeve in javno upravo ter vodja delegacije Državnega zbora v Parlamentarni skupščini Nata. Prav zato njegov način komuniciranja ni samo nevzgojen izpad nekega posameznika, temveč politični problem.
In tu se začne MAHNIČEV PARADOKS. Na prvi pogled bi se lahko poigrali z njegovim priimkom: veliko MAH in skoraj NIČ. Veliko hrupa, mahanja, renčanja in kazanja s prstom, ko pa iščemo argument, dokaz ali rešitev, pogosto ostane bore malo. Toda reči, da je Mahnič politično nihče, bi bilo preprosto neresnično. Ravno nasprotno: ima funkcijo, mikrofon, poslansko plačo, dostop do občutljivih informacij in strankarski aparat za seboj. Problem ni, da je nihče. Problem je, da je nekdo z močjo, ki jo prepogosto uporablja zato, da bi druge zmanjševal na nič.
Njegov življenjepis je pravzaprav učbeniški primer uspešne vzgoje v strankarskem rastlinjaku. V SDS se je včlanil leta 2008, star osemnajst let. Pri dvajsetih je postal občinski svetnik, pri štiriindvajsetih poslanec, pri tridesetih državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu Janeza Janše, danes pa je že štirikrat izvoljeni poslanec. Diplomiral je iz obramboslovja leta 2018, ko je bil že štiri leta član državnega zbora. Njegov uradni strankarski profil od izkušenj zunaj politike navaja predvsem študentsko delo v proizvodnji, pripravi dela in klicnem centru. S tem ni nič narobe, pove pa nekaj bistvenega: njegova dokumentirana poklicna pot je skoraj v celoti zrasla znotraj ene stranke in javnih funkcij, ki jih je dobival kot njen zvesti kader.
Kljub temu prav Mahnič z osupljivo lahkotnostjo ocenjuje ljudi, katerih življenjepisi so v primerjavi z njegovim videti kot enciklopedije. Natašo Pirc Musar, diplomirano pravnico z opravljenim pravosodnim izpitom, nekdanjo informacijsko pooblaščenko, mednarodno strokovnjakinjo za varstvo osebnih podatkov in doktorico pravnih znanosti, je razglasil za »komunajzarko«. Nato je šel še dlje: zaradi domnevnih povezav z rusko vohunsko mrežo je od vlade zahteval, naj predsednici republike in njenemu kabinetu prenehajo posredovati obveščevalna in varnostna poročila. Pobudo je med drugim oprl na trditev, za katero je urad predsednice sporočil, da je popolnoma neresnična. Tako je poslanec, ki je diplomiral med svojim drugim poslanskim mandatom, predsednici republike, pravnici in vrhovni poveljnici obrambnih sil, praktično razložil, da je ne gre več obveščati o varnostnih zadevah. James Bond iz Gorenje vasi pač ne potrebuje dokazov, kadar ima sum, profil na omrežju X in dovolj domišljije.
Ko je dr. Miha Brejc, nekdanji direktor obveščevalne službe, minister, podpredsednik državnega zbora, evropski poslanec, dekan, redni profesor in človek z desetletji strokovne ter akademske kariere, kritiziral Janšo in podprl zahtevo po odstopu predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića, ga je Mahnič razglasil za »odsluženi politični fosil« ter zapis zaključil s ključnikom #stariprdec. Dodal je še, da mora Brejc priteči, ko mu »komunajzarji ali njegovi udbaši« zakličejo: »Brejc, k nogi!« Brejcu je očital tudi, da je kot evropski poslanec zaslužil več kot milijon evrov, čeprav Reporterjev preračun te trditve ni podprl. A številke so dolgočasne, žalitev pa se lepo deli.
Podobno je opravil z Erikom Brecljem. Ko je priznani kirurg in onkolog kritiziral posege nove oblasti v javno zdravstvo, Mahnič ni odgovoril na njegove argumente, ampak ga je odpravil kot »Golobovega bleferja«. Zakaj bi se ukvarjal z zdravstvenim sistemom, financiranjem in posledicami zakona, če lahko človeku preprosto nalepiš etiketo in razglasiš zmago? To je približno tako, kot če bi kirurg med operacijo namesto skalpela uporabil nalepko z napisom »levičar« in nato pričakoval aplavz za uspešno odstranjen argument.
To niso osamljeni spodrsljaji. Koalicijske poslance je že pred leti označil za »petokolonaše«. Ob odločitvi ustavnega sodišča je zapisal, da je »mafija zaščitila mafijo«, pred kratkim pa je ustavne sodnike ozmerjal z bedaki. Poslanki Janji Sluga je že leta 2024 pojasnjeval, da »za histerijo obstajajo zdravila«, ob očitkih zaradi kršenja poslanskega etičnega kodeksa pa mirno povedal, da tega kodeksa ni podpisal, ker ga je sprejela »radikalna levica«, da pa je podpisal etični kodeks slovenskih lovcev. Človek mora ceniti vsaj doslednost: poslanske etike ne priznava, lovsko pa očitno razume precej po svoje, saj so njegova najljubša divjad praviloma ljudje, ki se z njim ne strinjajo.
Kako utečena je ta metoda, je pokazala tudi zadnja razprava o volilni pravici tujcev. Mahnič je govoril, da si opozicija s tujci kupuje glasove, našteval Maročane, Egipčane, Pakistance in Indijce ter ugibal, kdaj jim bo opozicija »čez noč« omogočila še glasovanje na referendumih, državnozborskih in predsedniških volitvah. Pri Kranju je opozarjal, da sedem tisoč tujcev pomeni približno dvajset odstotkov prebivalstva, čeprav je Sandra Gazinkovski pred tem pojasnila, da gre za vse tujce, tudi za ljudi z začasnim prebivališčem, ki na lokalnih volitvah nimajo volilne pravice. Namesto odgovora na vsebino ji je Mahnič zabrusil: »Mogoče zaradi priimka jo bodo izvolili, ampak oni bodo imeli večino.«
V istem nastopu je Nataši Sukič pokroviteljsko pojasnil, da ji bo predlagal izvod ustave, ker je »očitno nima niti je ni prebrala«, nato pa jo odslovil z besedami: »Ne mi vi po ustavi.« Pri Mahniču je očitno tudi ustava predvsem priročen rekvizit: ne toliko najvišji pravni akt kot priročen predmet za mahanje pred nosom vsakomur, ki si jo drzne razumeti drugače od njega.
Ko se ljudi našteva po narodnosti, predstavlja kot prihodnjo večino in uvoženo volilno rezervo, priimek poslanke pa uporablja kot namig, da pravzaprav ne spada povsem med »naše«, to ni več resna razprava o volilni zakonodaji. To je retorika z jasnimi značilnostmi nativizma in izključujočega nacionalizma: najprej ustvariš občutek, da »oni« prihajajo, nato opozoriš, da jih bo vse več, nazadnje pa svoje občinstvo prepričaš, da mu nekdo krade državo. Rešitve niso potrebne. Zadostujejo strah, priimek in pravilno izbran sovražnik.
Že naslednji dan je Mahnič po prestavitvi seje komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Janjo Sluga na omrežju X preimenoval v »Golobovo Slugo«, ji sporočil, da jo je lahko sram, poslance Svobode razglasil za »ljudi najslabše sorte« in »hudičevo seme«, objavi pa priložil še njeno podobo, obdelano z umetno inteligenco. Človek, ki drugim očita služabništvo, je torej prišel do imenitnega političnega dosežka: iz priimka poslanke je naredil žaljivko, iz umetne inteligence pa pripomoček za umetno ustvarjanje še večje neokusnosti.
In prav tu se ponuja primerjava, ki se ji ne morem izogniti: Žan Mahnič me spominja na političnega buldoga Janeza Janše. Buldogom se za primerjavo skoraj opravičujem, saj so lahko čudoviti, prijazni in zvesti psi. Mahnič pa nastopa kot čuvaj gospodarja, ki glasno zarenči vsakič, ko se kdo preveč približa strankarski ograji, podvomi o vodji ali pokaže neposlušnost. Njegova naloga ni, da bi razpravo poglobil, ampak da označi tarčo, sproži hrup in pokaže tropu, v katero smer je treba lajati. Še posebej ironično je, da prav on Brejcu ukazuje »k nogi« in Slugo spreminja v »Golobovo Slugo«, medtem ko njegov lastni politični življenjepis od osemnajstega leta dalje kaže skoraj brezhibno zvestobo enemu vodji in eni stranki.
Kakšna oseba se poslužuje takšne retorike? Brez osebnega poznanstva in strokovne presoje Mahniču ne bom postavljala psiholoških diagnoz. Njegovo politično metodo pa lahko opišemo. Raziskovalci za politike, ki namesto vsebinske razprave pogosto uporabljajo osebne napade, uporabljajo izraz »podjetniki konflikta«. Analiza več kot dveh milijonov javnih izjav ameriških kongresnikov je pokazala, da takšni politiki dobijo več medijske pozornosti, ne pa tudi merljivo boljših zakonodajnih rezultatov, več glasov ali več denarja. Žalitev je torej lahko zelo učinkovita pri ustvarjanju prepoznavnosti, čeprav ne ustvari ene same boljše rešitve.
In kdo takšnim politikom ploska? Različni ljudje iz različnih razlogov. Nekateri zato, ker v njihovih besedah slišijo lastno jezo in strah. Drugi zato, ker uživajo, ko nekdo brez zadržkov poniža človeka iz »nasprotnega tabora«. Tretji agresivnost zamenjujejo za pogum, nesramnost za iskrenost in glasnost za moč. V izrazito polariziranem okolju žalitev deluje kot znak pripadnosti: ni pomembno, ali je bila trditev resnična, pomembno je, da je bil ponižan PRAVI človek. Aplavz zato ni nagrada za argument, temveč za uspešno izveden obred skupinske lojalnosti. Vsak nov izpad nato premakne mejo sprejemljivega še nekoliko nižje.
Mahnič je od leta 2024 tudi oče. Kakšen je v zasebnem življenju, ne vem in o tem ne bom ugibala; njegov otrok ima vso pravico ostati zunaj politike. Lahko pa presojamo javni zgled odraslega človeka, poslanca in nosilca pomembnih funkcij. Sporočilo tega zgleda je približno takšno: ko nimaš odgovora, napadi priimek; ko te kritizira strokovnjak, ga razglasi za bleferja; ko ti nasprotuje starejši človek, ga označi za fosil in starega prdca; ko se ne strinjaš z žensko, ji predlagaj zdravila ali poduči jo o ustavi. Res vrhunska državljanska vzgoja: ustavo otrokom, politično blato odraslim.
Mahničev resnični paradoks torej ni, da bi bil politično skoraj NIČ. Za to ima preveč moči. Paradoks je, da svoj položaj in vidnost gradi tako, da ljudi z veliko daljšimi strokovnimi, znanstvenimi, pravnimi, medicinskimi ali političnimi karierami skuša skrčiti na eno žaljivko. Njegova veličina potrebuje pomanjšane nasprotnike, njegov pogum varno strankarsko zavetje, njegova ostrina pa občinstvo, ki bo vsako renčanje razglasilo za državotvornost.
Ko od MAHNIČA odštejemo ves MAH – hrup, mahanje, etikete, klicaje in umetno ustvarjene podobe –, prepogosto ostane NIČ: noben odgovor na argument, noben dokaz in nobena rešitev. Samo nova tarča, nov aplavz in vedno nižje postavljena meja politične spodobnosti.

Stare pogodbe so zasluga nove vlade, nove ki so nepocrpane pa stare! Hahaha! Jansisti pa verjamejo saj so malo pametni.