Najbrž ni lokala, ki bi se v kolektivno zavest Pomurja vtisnili močneje kot nekdaj slovita Podmornica na Slovenski ulici.
Mlajši bralci legendarni lokal morda poznajo zgolj po slovesu, iz doživetih pripovedi svojih staršev, med starejšimi pa mnogi še vedno živo pomnijo vse podrobnosti njegove notranjosti.
Nahajal se je v zgradbi v središču Murske Sobote, kjer danes med drugim vabijo k pokušanju prekmurskih dobrot. A vse skupaj se je pravzaprav začelo z banko oziroma tako imenovano Hranilnico južnega dela Železne županije, katere predsednik je bil katoliški duhovnik Janez Szlepec.
Čemu čebele?
Markantno stavbo, zgrajeno leta 1907, je projektiral budimpeški arhitekt László Takáts, ki si jo je zamislil kot enonadstropno vogalno zgradbo, obrnjeno s fasadama na dve ulici. Precej zanimiva je nekdanja banka že iz umetnostnega vidika, saj predstavlja eno najlepših secesijskih poslopij v Prekmurju:
»Na stavbi hranilnice so nad vhodnimi vrati na fasadi izdelani reliefi z motivom čebel in cvetov z listi (simbol varčnosti in prihodnosti). Za celotno zgradba je značilna mehkoba, saj stavba praktično nima nobenega ostrega roba. Posebnost je stilska podoba vhodnega nadstreška, ki združuje vse elemente secesijskega ornamentalnega repertoarja.« (Bančništvo in hranilništvo v Pomurju)
Po prvi svetovni vojni je v stavbi prostor našla občinska uprava, ki se je tu nahajala vse do leta 1936. Nato je stavba prešla v roke kavarnarja Alojza Faflika, ki je notranjost preuredil in odprl imenitno, meščansko kavarno, o kateri smo že pisali.
-
Kronika | 7 komentarjevV Murski Soboti nekdaj bogato kavarniško življenje
Pozneje pa se je na Slovenski 41 rodil sloviti nočni lokal z imenom Podmornica ter s prvim januarjem 1985 še ena prvih picerij v Prekmurju.
Zlati časi Podmornice in Picerije Central
Picerija Central je obratovala pod okriljem Hotela Diana, z direktorico Heleno Pintarič na čelu.
"Bili smo prva in edina picerija v takratni regiji, ki je imela pogodbo o sodelovanju s Pivovarno Union. Ta je tudi investirala v picerijo, pripomogla s točilnimi aparati ter dodatno pomagala pri dostavi," pojasnjuje nekdanja direktorica.
Veliko je tudi spominov gospe, ki je bistveno doprinesla k ustvarjanju nepozabnega lokala – pogovarjali smo se z gospo Marjeto, ki je deset let uspešno vodila gostišče.
Na šolanje za picopeka čez mejo
Kot pripoveduje naša sogovornica, so Picerijo Central začeli prenavljati leta 1984, in da bi v gostišču ustvarili prijetno vzdušje, so spremenili vse, kar je spominjalo na diskoteko.
Lokal je bil sestavljen iz dveh delov; klet je bila namenjena piceriji, medtem ko se je v pritličju nahajal bar, vse skupaj pa sta lepo zaključili majhna terasa pred stavbo in parkirišče na kraju, kjer danes zabava Skrito dvorišče.
Največ gostov je privabila hrana, natančneje pice, ki so bile pri nas še razmeroma nepoznane.
Zaposleni so na šolanje za peko pic tako morali celo v Novo Gorico, Avstrijo in Italijo.
Ko ni bilo vseeno, kateri kos pice si pograbil
Zaradi svoje ponudbe v tistem času niso imeli konkurence, saj so bili edini, ki so ponujali pice. Bili so dnevi, ko so jih spekli tudi do 450 in v desetih letih so jih skupno prodali okrog 680.000. Število bi verjetno bilo še višje, če bi le imeli možnost sprejeti večje število gostov naenkrat.
»Še zdaj mi kdo reče: Tiste tvoje pice so bile fenomenalne,« se razburljivih časov spominja Marjeta.
Pica pa je sicer imela še eno posebnost, saj šunka oziroma nadev takrat ni bil razporejen po vsej površini testa, kot je danes. Že iz priložene slike jedilnega lista je razvidno, da so se sir in gobice nahajali na sredini jedi, medtem ko so bili šunka, suhe salame in pršut zloženi ob robu.
Pomurkina šunka, namenjena ameriški vojski
Predvsem starejšim, ki niso bili vajeni italijanske specialitete, so seveda postregli tudi z golažem oziroma vampi. Ob tem so ponujali še meso na žaru, pri čemer je večina živil, ki so jih uporabljali, izvirala iz Pomurja oziroma okoliških kmetij.
»Pomurka je takrat delala šunko za ameriško vojsko. Velikokrat sem prejela klic: Marjeta pločevina je malce skrivljena, šunka ne more v prodajo, pripeljem? In spet smo imeli par sto kil šunke, ki se ni prodajala v Sloveniji,« razlaga naša sogovornica.
Razburljive zgodbe in spomini
Obratovali so od ponedeljka do sobote, od osme ure zjutraj do desete ure zvečer ter ob nedeljah in praznikih vrata zaprli.
Nedelje so izkoristili za prezračenje gostilne, saj so v tistih časih gostje v notranjih prostorih smeli kaditi. Prostor je tako velikokrat postal precej zadimljen, k čemur je dodatno prispeval še dim iz kuhinje.
Začetek je bil precej težak in peke pic so se menda lotevali obremenjeni z odzivom gostov. Toda enkratni trenutki iz »Podmornice« Marjete nikoli ne bodo zapustili, saj se je ekipa, kot pravi, res trudila in si med seboj pomagala.
Če bi se picerija odprla danes, ne bi imela takega potenciala kot ga je imela takrat, meni nekdanja vodja.
»Prišli pa so tudi trenutki, ki niso bili prav lepi, eden takih je bil tudi pretep med vojaki, ki so čez vikend lahko šli iz vojašnice, ter med mladimi soboškimi dečki. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je bilo, da so se, ko smo morali v Ljubljano na vojaško policijo, fantje zbližali in postali prijatelji, pretep pa je bil pozabljen,« razlaga Marjeta.
Picerija Central je svoja vrata zaprla 7. julija 1995, a medtem ko se vsaka lepa stvar enkrat konča, spominov, ki vežejo zaposlene, ne gre izbrisati.
Čakajoč kupca
Sami prostori so v vmesnem času večji del samevali. Nekaj časa je tam sicer bila predvidena vzpostavitev restavracije s hitro prehrano McDonald's, preden se je zgodba klavrno končala z zapleti s spomeniškim varstvom.
FOTO: tohom.si
Danes lokal išče novega lastnika, pri čemer je za 730 kvadratnih metrov treba odšteti 295.000 evrov. Na kraju z bogato zgodovino bi torej kdo še vedno lahko z novo zgodbo pričaral kanček stare magije.
Sergej Litrop, Marko Karoli
Viri in literatura:
-Štefan Obal – Murska Sobota
-Bančništvo in hranilništvo v Pomurju
-Arhitektura historicizma in secesije v Prekmurju
