Posnetka nasilja med dijaki sprožila val ogorčenja. Kako pa se z nasiljem soočajo na Šolskem centru Novo mesto?
Na družbenih omrežjih sta včeraj zaokrožila posnetka, na katerih dijaki obračunavajo med seboj – eden v sanitarnih prostorih šole, drugi v njeni bližini.
Sprva so posnetek napačno povezovali s Šolskim centrom Novo mesto, a so iz šole sporočili, da ni nastal pri njih, temveč na eni od drugih srednjih šol v mestu.
Policija je po njihovih zagotovilih že raziskala dogodek, identitete storilcev pa so znane.
Gre za prizore, ki vznemirjajo – ne samo zato, ker pokažejo udarce, pač pa, ker odpirajo vprašanje, koliko je takšnih obračunov med mladimi in kako pogosto ostanejo skriti pred očmi javnosti.
Posnetki sprožajo vprašanje o prisotnosti nasilja med mladimi in ukrepih šol. Direktor Šolskega centra Novo mesto Matej Forjan poudarja:
»Na naši šoli imamo do kakršne koli oblike nasilja – fizičnega, psihičnega ali spletnega – popolno ničelno toleranco. Vsak primer jemljemo resno in ga obravnavamo takoj, ne glede na njegovo težo ali okoliščine.«
Po njegovih besedah je fizičnega nasilja zelo malo. »Lahko rečemo, da so to posamezni in osamljeni dogodki, ki ne odražajo splošnega vzdušja v šoli. Večina naših dijakov je odgovorna in spoštuje pravila, zato tovrstna dejanja ostajajo izjema, ne pravilo.«
Ko gre za starost ali program dijakov, pa pravi, da ni določenega vzorca. »Nasilje se ne pojavlja izrazito v določenih letnikih ali programih. Ni mogoče govoriti o tem, da bi bili starejši dijaki bolj problematični – največkrat so vpleteni posamezniki, ne pa celotni oddelki ali generacije.«
Prav tako ne opažajo, da bi se nasilje povečevalo, ravno nasprotno. »Z rednim preventivnim delom, pogovorom, vključevanjem staršev in sodelovanjem z zunanjimi institucijami smo dosegli, da se dijaki zavedajo posledic nasilja in pomena varnega ter spoštljivega okolja.«
V primeru zaznanega nasilja direktor Forjan pravi, da šola reagira takoj.
»Postopek vključuje pogovor z vsemi vpletenimi, obveščanje staršev in po potrebi sodelovanje s policijo ali drugimi pristojnimi službami. Naš cilj je vedno zaščititi žrtev in preprečiti ponovitev dogodka.«
Izključitev iz šolanja je po besedah direktorja tisti skrajni ukrep. »Če strokovna presoja pokaže, da obstaja velika verjetnost ponavljanja nasilnih ali drugih resnih kršitev, takrat ne odlašamo – ukrep je nujen, ker varnosti, dostojanstva in miru v šolskem okolju niti slučajno ne bomo postavljali pod vprašaj. Takšne odločitve niso pogoste, saj večina dijakov spoštuje pravila in prevzame odgovornost že ob prvih opozorilih.«
Kakorkoli, vsak tovrstni posnetek je ogledalo družbe. Zakaj mladi konflikte rešujejo s pestmi in ne z besedami? Kaj bomo kot družba naredili, da bo takšnih posnetkov manj in ne več?
