Terapije z živalmi so potrjeno učinkovite, a jih zdravstvo ne plačuje. Preverili smo kako Pomurje in Pomurci sprejemamo živali, ki nas lahko zdravijo.
Nekateri poslanci Državnega zbora so opozorili, da se zaradi pozitivnih učinkov terapij s pomočjo živali pripravi ustrezna normativna ureditev tega področja, ki je pri naših severnih sosedih urejena že do te mere, da se terapije z živalmi sofinancirajo iz zdravstvene blagajne. V Sloveniji je tovrstna terapija prepuščena vsakemu posamezniku. Živali pa radi vključujejo v vsakdan učitelji, vzgojitelji, terapevti v domu za starejše in bolnišnicah, saj vplivajo na otroke, starejše in nenazadnje na vse ljudi, v vseh pogledih pozitivno. Preverili smo nekatere ustanove, kjer so živali dobrodošle.
Zakonodaja nepopolna, pomoč države minimalna
Terapije z živalmi izvajajo nekatere nevladne organizacije, te si tudi prizadevajo, da bi uredili licence za izobraževanje inštruktorjev in terapevtskih parov in da bi se sprejeli standardi za izvajanje teh terapij. Pomembnost in potreba tovrstnega dela je pri nas šele dobro prepoznana, čeprav ima v svetu več kot 40-letno tradicijo. Tudi aktivnosti s pomočjo izučenih terapevstskih parov postajajo pomembna dopolnilna terapija v sklopu sistemskega zdravljenja in rehabilitacije, a pot do sprejetja terapije kot individualne je še daleč.
Žival za nasmeh starejših
V Domu starejših Rakičan imajo kar nekaj domačih živali, kot nam je pojasnil direktor Zoran Hoblaj že njihova prisotnost blagodejno vpliva na počutje stanovalcev. »V Domu imamo koze, dva zajčka, papigo, muco in prisotnost teh živali zelo pozitivno vpliva na naše stanovalce. Z živalmi ni potrebno dodatno delati, že če so stanovalci ob kateri ali jih zgolj hranijo, jim to nariše nasmešek na obraz.« Kot nam je še pojasnil, sodelujejo z murskosoboško Veterinarijo, ki jim ureja vsa ustrezna inšpekcijska potrdila, dodatnih papirjev ne potrebujejo. Tudi v vrtcih in šolah živali radi vključijo v program. Malčki se zelo razveselijo prisotnosti zajčkov, piščančkov ali zgolj polžev.
Zdravniki sprejemajo, a so nemočni
»Zdravniki dobro sprejemajo terapije z živalmi, prišli so na predavanja, ki smo jih organizirali z avstrijskimi terapevti, videli so, da je super, a zaustavi se pri denarju. Zavarovalnica terapije s konji ali katero drugo živaljo ne sofinancira, kot recimo rehabilitacijo v toplicah,« nam pojasni bivši predsednik konjeniškega kluba Rakičan, Ivan Karoli. V klubu trenutno ne izvajajo terapij s konji, a še pred leti so k njim prihajali otroci, predvsem tisti s cerebralno paralizo, tudi iz Madžarske. »Iz Avstrije so na primer prihajali z napotnico, tam zavarovalnica sprejema terapijo s konji do te mere, da jo tudi financira.« Kot še doda Karoli se zatakne tudi pri županih, ki teh projektov ne podpirajo in vse ostane na plečih kluba ali posameznega terapevta.
Najbolj poznana: terapija s konji
Pogovarjali smo se tudi s terapevtko Erno Lülik, ki pomaga okrevati s konji. »Malo kdo se zaveda, da obstaja več vrst terapevtskega jahanja, poleg hipoterapije obstaja še jahanje za osebe s posebnimi potrebami in pedagoško jahanje. V Sloveniji je sicer že nekaj več možnosti za pridobitev licence za terapevta, a sama sem jo pridobila v Avstriji. K meni prihajajo otroci, mladi, nekaj jih prihaja tudi iz zavoda Naprej. Moram pa povedati, da se vedno več staršev zaveda, kako pozitivno vplivajo konji na otroka in so zato pomirjeni ob plačilu terapije, glede na to, da naše zdravstvo finančno ne pomaga.« Pomurci terapije s konji tudi najbolj poznamo, čeprav po svetu v rehabilitacije vključujejo različne živali, tudi delfine.
Zavarovalnica: »Tega ni v zeleni knjigi.«
Da bi preverili kako je pri nas z odločitvijo za terapijo s konji oziroma sofinanciranjem terapije s katero koli živaljo s strani zavrovalnice, smo poklicali na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer nam je po kar nekaj preusmerjenih klicih ena izmed zaposlenih razložila, da zelena knjiga tovrstne terapije ne opredeljuje in zato zavarovalnice s tem ne moremo bremeniti. »Zdravstvo teh terapij uradno ne priznava, razen, če zavod terapijo s konji uredi in prikaže vzporedno s kakšno drugo, recimo vodno terapijo. Pri posameznih rehabilitacijskih centrih se je potrebno osebno pozanimati, če terapije z živalmi nudijo,« nam še razloži. Tako v svoje programe živali vključujejo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani in Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna.
Zakaj država ne pomaga, če poznamo pozitivne učinke?
Človek žival: zdrava naveza je knjiga, ki je prva literatura s tega področja v Sloveniji, napisala sta jo dr. Maksimiljana Marinšek in dr. Maks Tušak. V knjigi, ki je sad dolgoletnih izkušenj in dela, so jasno opredeljeni učinki. »Pomembnost živalske vloge je še toliko večja pri otrocih, saj jim žival predstavlja: vir brezpogojne ljubezni, sproščanje napetosti, učitelja pri učenju odgovornosti,...« Knjiga je bila povod za društvo, a še ogromno premikov bo potrebno, da bi bile študije povod za velike spremembe v Sloveniji. Eden izmed naših sogovornikov nam ob vseh počasnih državnih mlinih in razočaranju nad nekooperacijo postavi zanimivo vprašanje: » Se vam ne zdi, da bi se zakonodaja hitro spremenila, če bi vsak drugi politik imel otroka s cerebralno paralizo in bi dojel kako že dotik konja vpliva na otroka?«
