Z učiteljem Antonom Sepom smo se pogovarjali o njegovih spominih in spremembah, ki jih je doživel poklic učitelja.
Na letališču v Rakičanu je prejšnji teden zavladalo posebno veselo razpoloženje. Ob 60. obletnici mature so se znova srečali člani tretje generacije učiteljišča v Murski Soboti.
Ob toplih objemih in iskrenem smehu so nekdanji sošolci obujali spomine na mladost in šolske dni. Srečanje se je prelevilo v več kot le obujanje spominov – bilo je tudi poklon generaciji, ki je zaznamovala murskosoboško učiteljišče in pustila pomemben pečat v lokalnem okolju.
Ob tem smo se pogovarjali z več učitelji, ki so z nami delili svoje bogate življenjske zgodbe in dragocene poklicne izkušnje. Objavljali jih bomo v seriji kratkih zgodb Naši učitelji.
Večina jih je imela štipendije
Anton Sep je upokojeni učitelj razrednega pouka na osnovni šoli v Turnišču, v svoji bogati karieri pa je bil med drugim tudi več let član občinskega sveta.
Spomini na preživeta leta v učiteljišču, ko so gulili klopi v sedanji zgradbi Osnovne šole I Murska Sobota, so mu ostali v trajnem spominu:
»Bili smo skromni, prišli smo iz celega Pomurja, tudi izven. Večina nas je imela štipendije, ker drugače v tistih časih, začeli smo leta 1961, ni bilo možno, da bi nas starši lahko šolali.
Obvezno smo morali iti v službo v tisto občino, ki nas je štipendirala.«
Imeli smo se lepo, spomini so ostali
Najprej jih je bilo za tri razrede, v zadnjem letniku pa so jih združili v dva, v vsakem razredu jih je bilo 41.
»Če to primerjamo z današnjim časom, nas je bilo daleč, daleč več. Imeli smo se lepo, spomini so ostali.
Po končanem učiteljišču, torej leta 1965, smo odšli v šole po celi Sloveniji, tudi do Ljubljana, ena sošolka je odšla celo v Avstralijo. Skupaj nas je bilo 82, danes, po mojih podatkih, jih 20 ni več med nami,« je povedal.
Člani tretje generacije učiteljišča bodo letos dopolnili 80 let življenja.
»Če bi danes prišel v razred, bi verjetno ostal teden dni«
Poklic učitelja se je v zadnjih letih in desetletjih močno spreminjal, zato meni, da v današnjem času ne bi dolgo ostal v učilnici:
»V naših časih je učitelj še nekaj veljal in pomenil. Danes pa nič, nima avtoritete, kot smo jo imeli mi takrat oziroma smo si jo med učenci ustvarili. Učenci so nas ubogali.
Če bi danes prišel v razred, bi verjetno ostal samo teden dni ali pa še toliko ne. Bi me že nagnali s šole, kajti disciplina je bila takrat drugačna. Učenci so poznali svoje pravice in dolžnosti. Danes pa vedo samo za pravice, za dolžnosti pa ne.
Marsikje se v delo učitelja vtikajo starši, prihajajo z odvetniki v šolo branit svoje učence, kar ne vodi nikamor.«
Spomini Antona Sepa in njegovih sošolcev so več kot le osebne zgodbe, so dragoceno pričevanje o času, ko je bil poklic učitelja trden temelj družbe in skupnosti.
Danes, ko se učiteljski poklic sooča z novimi izzivi, njihova pričevanja spominjajo, da so predanost, disciplina in spoštovanje vrednote, ki ne bi smele zbledeti.
