Matej Fišer, fotograf, pisec in avtor številnih knjig iz Murske Sobote, že dlje časa živi na Dunaju: »Eni hodijo na Dunaj za vikend, mi pa hodimo v Mursko Soboto.«
Matej Fišer je nanizal že pet avtorskih knjig: Tradicionalna prekmurska kuharica, Goričko – kuhinja v naravi, Prlekija – zgodba v sedmih flašah, Ostrige v Evropi, Balkan Ekspres – Kuharica z vonjem in okusom. Zdaj se lahko pohvali še s soavtorstvom knjige BEOGRAD kuvar/cookbook/das Kochbuh, ki jo je napisal z Ivanom Ćanovićem.
To niso samo kuharice, so tudi paša za oči. Kulinarika pa se pogosto prepleta s kulturo.
Fotografija, pisanje in kulinarika so področja, ki jim je posvetil velik del svojega življenja. V Sobotainfo podkastu je razkril, kaj ga bolj veseli: ustvarjanje fotografije, kjer je vsak detajl pod nadzorom, ali priprava jedi, kjer vedno obstaja element nepredvidljivosti?
Tradicija in sodobnost na krožniku
Način, na katerega prepleta tradicijo s sodobnimi pogledi, je tisti, ki ga na knjižnih policah razlikuje od drugih. Od kod izvira tako močna želja po ohranjanju prekmurske kulturne dediščine?
»Moji recepti so klasični, a so namenjeni novim generacijam. V redu je, da nove generacije, ki nosijo okus s seboj, poznajo okus teh domačih jedi, da jih lahko poustvarijo - tudi če so v Kanadi, na Dunaju ali doma.«
Prekmurje in kulinarika
Kako se poznavalec kulinarike, kot je on, odloči, kam bo šel jest, ko je nekje turist? Išče na Googlu? Bere ocene? Vpraša znance? Gleda, pred katero gostilno je največ avtov?
»Naš kolega Janez Balažič, umetnostni zgodovinar, je rekel - vedno je treba iti v prvo gostilno. In dejansko, ko smo šli v prvo, se je v 90 odstotkih pokazalo, da štima. Definitivno je tržnica dober znak - okoli tržnice se vedno kaj dogaja.«
Skoraj vsaka gostilna v Prekmurju ima na svojem jedilniku lignje. Cigansko pečenko je težje najti, vampi recimo so eksotika. Če gremo prek meje v Porabje, pa je normalno, da imajo gostilne na jedilniku domače jedi.
»Tačke v omaki, ki jih dobimo pri Rajhu, je velika jed. Tudi v svetovni kulinariki,« je poudaril in dodal: »Ne potrebujemo Michelink in tega. Splošni nivo se mora dvigniti, potem si destinacija. Turist ne bo prišel sem, da bi šel v dve gostilni. Mogoče bo prišel na lignje, verjetno se jih največ poje v Prekmurju.«
In kaj je po Fišerjevo prekmurska kulinarika? Katera jed najbolje predstavlja Prekmurje?
»Zame osebno je bujta repa nekaj takega, kar redko najdeš. Ali pa regrat v solati je zelo naš, tega pa res nisem nikjer zasledil oziroma zelo redko. Najbolj naš je regrat z bučnim oljem.«
Bo z Baranjo odšla še zadnja prava prekmurska krčma? Je Langaš na Zvezni ulici edini pravi soboški street food? Kaj pomeni hrana za Fišerja? Je to način preživetja, izraz umetnosti ali most med različnimi kulturami?
Več o tem in še čem v Sobotainfo podkastu #10.
