Slovenski Hachiko po smrti lastnika čakal na postaji, zdaj že leto dni v novem domu

Medo, ki se ga je prijel vzdevek Medo Dupleški, je bil znan po svojem ležanju pred hišo v Spodnjem Dupleku.

»Jeseni leta 2017 je bil njegov gospodar dalj časa v bolnišnici. Medo je dneve preživljal pred hišo in čakal,« nam je povedala velika ljubiteljica živali Francka Nipič, ki se je takrat sama aktivno vključila v reševanje Medotove problematike. 

»Skupaj z njegovo dolgoletno hraniteljico Dojrano sva iskali pomoč,« je povedala. Njunemu klicu na pomoč se je odzvala občina Duplek, Društvo pomagajmo preživeti živalim in Društvo za zaščito živali Maribor. Slednje je Medotu priskrbelo tudi pasjo hiško, ki pa mu ni bila preveč ljuba.

»Medo se je razveselil vsakega, še posebej če si mu prinesel njemu ljubo pasjo pašteto in mesnate kosti,« razlaga Nipičeva. 

Po smrti lastnika je ostal sam, žalosten in čakal, da se vrne lastnik

Po smrti gospodarja je Medo ostal sam. Postajal je vse bolj žalosten, zavračal je hrano in se vračal na postajo. Tam je čakal, da se vrne njegov lastnik. 

»Organizirali smo se in ga dnevno hranili in obiskovali - režijski delavci, Dojrana in jaz. Medo je ponovno čakal gospodarja, pred hišo, na avtobusni postaji ... Iz dneva v dan je bil bolj žalosten, začel je zavračati hrano,« je za Mariborinfo povedala Nipičeva. 

Takrat je padla odločitev, da morajo Medotu poiskati nov dom. »Le kdo bo sprejel starčka?« se je spraševala Nipičeva, ki je za pomoč prosila Društvo za zaščito živali Maribor in po nekaj klicih je Medo dobil dom, kjer bo ostal do konca življenja. 

Medo našel dom v Sveti Trojici v Slovenskih goricah

Pod svojo streho ga je sprejel prostovoljec Društva za zaščito živali Maribor Dejan Kmetec. Medo zdaj že eno leto živi v novem domu v Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

»Zavetišče zanj ni prišlo v poštev. Verjetno bi mu ubilo dušo. Zato smo mu pomagali,« so takrat sporočili iz mariborskega društva za živali. 

Zaradi zvestobe si je prislužil vzdevek dupleški Hachiko

Medo Dupleški pa ima še en vzdevek - dupleški Hachiko. Tega je dobil po najslavnejšem psu na Japonskem, ki je postal simbol zvestobe.

Hachiko je svojega lastnika, profesorja Hidesaburo Ueno, vsak dan po koncu delovnega dne čakal na železniški postaji. Te izjemne zvestobe ni omajala niti lastnikova smrt. 

Po dveh letih se lastnik nekega dne ni več vrnil domov, ker je zaradi možganske krvavitve umrl. Kuža se je kljub temu vsak dan ob štirih popoldne vračal na postajo.

Hachiko je svojega najboljšega prijatelja na postaji čakal še naslednjih deset let, vse do svoje smrti. Ko je Hachiko umrl, so v čas njegovi neomajni zvestobi postavili kip. 

Medo bo zadnje dneve življenja dočakal v toplem domu in med pasjimi prijatelji

Medo Dupleški zdaj šteje že 17 let, živi pa v družbi drugih pasjih »penzionistov«. Njegov novi lastnik je namreč velik ljubitelj živali, ki je v svoj dom sprejel že mnoge »pasje upokojence«. 

»Živi v hiši polni topline, ljubezni in živali,« pa je povedala Francka Nipič. Medo se je v novem domu prvič srečal s kozami, spoznal je psičko Bibo. »Mislim, da je med njima preskočila iskrica,« je še povedala in dodala: »Da o mali nagajivi muci, ki je prišla letos k Dejanu sploh ne govorim. Skupaj si delita ležišče.«

Skrb za pse v jeseni življenja je vsekakor velik finančni zalogaj, a stroške, ki nastanejo zaradi Medota, je prevzelo v celoti prevzelo Društvo za zaščito živali Maribor.

Stroške prvega veterinarskega pregleda pa je pokrila občina Duplek, podarila pa je tudi donacijo v višini 300 evrov.

»Kljub njegovim častitljivim letom je še dokaj vitalen. Le zadnje tačke mu tu in tam ponagajajo. In ja ... Sprehodi so vedno krajši,« dodaja Nipičeva. Ko gredo njegovi prijatelji na sprehod, jih Medo raje počaka v dnevni sobi. 

Medo ponovno uživa veselo pasje življenje

»Srce mi veselo poskoči, ko obiščem Medota v Trojici. Ne boste verjeli, Medo me prepozna,« nam je veselo povedala Nipičeva in dodala: »Po kratkem čohanju in obveznem priboljšku se ponovno spravi na svoje priljubljeno mesto.«

Če bo šlo vse po sreči, bo Medo kmalu dočakal polnoletnost. V toplem in ljubečem domu ter med pasjimi prijatelji. V oči Dupleškega Medota pa se je na stara leta zato znova vrnilo veselje. 

Tudi naša sogovornica pravi, da je njena največja želja, da bo Medo oziroma dupleški Hachiko užival pasje življenje še mnogo let.