Sebastijan Lenarčič je po poklicu zdravstveni tehnik, ki dela na področju športa. Z Nacionalno poklicno kvalifikacijo je povečal možnosti za svojo zaposlitev.
V Tednu vseživljenjskega učenja (TVU 2015) se učimo in razmišljamo o lastni izobraževalni poti. Ena od poti je tudi Nacionalna poklicna kvalifikacija (NPK), ki ponuja možnost ovrednotenja in potrditve spretnosti in znanj, pridobljenih z neformalnim učenjem. Sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij ponuja številne nacionalne poklicne kvalifikacije, ki jih podjetja potrebujejo. Sebastijan Lenarčič je na Ljudski univerzi Murska Sobota obiskoval usposabljanje za maserja in pozneje svoje znanje tudi potrdil z nacionalno poklicno kvalifikacijo.
1. Pravimo, da se učimo vse življenje – v šoli in izven nje. Katere okoliščine so vas spodbudile, da ste se odločili za pridobivanje novih znanj in veščin in se vključili v usposabljanje za maserja?
Pet let nazaj sem bil zaposlen v Domu Lukavci. Nato sem si kot zdravstveni tehnik iskal zaposlitev pri nas in v Avstriji, a je ni bilo mogoče dobiti. Potem sem zasledil program maser. Maserstvo me je že prej zanimalo, zaradi službe, pa tudi zato, ker delam v športu. Imel sem nekaj podlage iz medicinske srednje šole in me je usposabljanje takoj pritegnilo.
2. Kar nekaj časa je že minilo od vaših srednješolskih let. Se je bilo težko spet vključiti v usposabljanje, kljub temu, da ste se zavedali, da bi vam nova znanja lahko prišla prav pri iskanju zaposlitve? Kakšni občutki so vas spremljali, ko ste začeli obiskovati usposabljanje na Ljudski univerzi Murska Sobota?
Niti ni bilo težko spet začeti z učenjem. Po osemnajstih letih ti res najprej ni vseeno, je malo čuden občutek, rabiš čas, da se »zaštartaš« in navadiš spet na šolski način učenja, saj sem se v teh osemnajstih letih večinoma sam učil in iskal informacije na spletnih straneh.
Imel sem kar nekaj predznanja iz srednje šole in tu je bila nadgradnja teoretičnega znanja za delo maserja - bolj podrobna snov in tista, ki jo pri prejšnjem delu nisem toliko uporabljal. Teorija zna biti dolgočasna, a tu ni bila. Vsi predavatelji so govorili iz prakse in so znali odgovoriti npr. tudi na vprašanja v zvezi s športom, športnimi poškodbami. Praktični del pa je bil ekstra zanimiv. Predavatelj je znal stvar tako povedati in pokazati, da so nas bila »sama ušesa in oči«.
3. Med izobraževanjem se pogosto dogaja, da nas spremljajo dvomi, nesigurnost, pomanjkanje motivacije in druge podobne težave. Ste se tudi vi srečevali s podobnimi izzivi in kako ste se jih lotili?
To je glavno. Če se ne zmotiviraš, zjutraj še s postelje ne vstaneš (smeh). Mene je to področje vedno zanimalo. Na začetku sem bil prav začuden, že dolgo nisem obiskoval izobraževanja, kjer bi vsi hodili, no manjkali smo le, če je bilo res nujno. Pa tudi vsi smo si zapisovali predavanja, poslušali, sodelovali. Imeli smo ogromno prakse, ki je bila zelo zanimiva in razumljiva. Dvomov ni bilo, saj sem se s kolesom vozil iz Beltincev v Moravske Toplice na praktične vaje. Že od nekdaj mi je bilo zanimivo koliko lahko narediš z masažo, da ti v bistvu ni potrebno k zdravniku. Misliš, da te le nekaj božajo, pa ni tako. Na moji poti na usposabljanje s kolesom sem imel eno prigodo pri kateri sem dvignil človeka, ki sem mu nudil prvo pomoč. To sem storil zelo nerodno, saj sem od bolečin v hrbtu do cilja le s težavo prišel. Tam pa me je zmasiral moj mentor, ki res obvlada veliko masažnih tehnik. Tako me je »zlomil«, da sem mislil, da drugi dan ne bom mogel vstati iz postelje. Drugi dan je še malo bolelo, tretji dan čisto nič več. Tudi takšne izkušnje so nam dale motivacijo, da se učimo, poskusimo vedno nekaj dodatno. Od usposabljanja kar naprej iščem nove informacije in se rad v tem dodatno usposabljam. Od človeka samega je odvisno – če imaš interes, učenje ni »mus«, ampak užitek in hočeš vedno več, pa tudi boljše delaš.
4. V usposabljanju ste pridobivali nove izkušnje z učenjem in praktičnimi vajami. Verjetno pa ste med izobraževanjem tudi drugače opazovali izobraževalno institucijo, sošolce, delovno mesto; spoznali nove ljudi, pridobili tudi kakšna drugačna znanja za usmerjanje svoje kariere, iskanje novih priložnosti … Se vam zdi da je izobraževanje in usposabljanje tudi zaradi tega dobrodošlo , oziroma kakšna so vaša razmišljanja o tem?
Definitivno. Socialni odnosi so bili poudarjeni tudi na samem usposabljanju, čeprav to meni ni bil problem. Medsebojni odnosi so na splošno pomembni v zdravstvu, potem sem pa dolgo delal z ljudmi s posebnimi potrebami. Delam tudi v klubu kot trener otrok in ti te tako največ naučijo (smeh).
V usposabljanju pa res, spoznaš nove ljudi, ustanove. Če se sam zanimaš, si sam širiš krog od znanstev, do znanja in izkušenj. Sodelujem kar z velikim številom maserjev, ki mi na podlagi delovnih izkušenj posredujejo koristne napotke za delo v športu. Pri odbojki so specifične poškodbe npr. poškodbe rame, lopatice, erector spinae. Kot trener lahko določene prijeme sproti uporabim pri treningu.
5. Po končanem usposabljanju ste opravili tudi preverjanje in potrjevanje NPK maser. Preverjanje poteka pred tričlansko komisijo in ni prav preprosto. Zakaj ste se odločili še za ta korak?
Ni bilo smiselno, da bi se ustavil pri usposabljanju. Z NPK sem v bistvu dobil veljavno potrdilo. Predvsem zaradi zaposlitve – z NPK imam večje možnosti, kot zdravstveni tehnik namreč nisem mogel dobiti zaposlitve.
Izpit je bil v Mariboru. Bil je iz pisnega dela, ki je bil precej težek, saj niso bila vprašanja le iz vsebin maserja ampak tudi iz zdravstvenega tehnika in iz kozmetike. Pri praktičnem delu pa so bili v komisiji sami strokovnjaki. Prišel si v prostor in si ga sam uredil, kot so nas učili v usposabljanju. Potem si vlekel dve vprašanji. Vprašanja si moral praktično prikazati in poleg tega razložiti kaj delaš. Spraševali so nas iz prakse. Bila je zanimiva izkušnja, pred izpitom smo trepetali, po njem pa smo bili »vsi generali« (smeh). No, ni bilo preprosto, smo pa bili vsi sošolci z usposabljanja maser dobro pripravljeni, ker smo vsi naredili.
6. Vi se že kar nekaj časa ukvarjate s športom. Ali razmišljate o tem, da bi se zaposlili kot maser in kje se vidite čez npr. 5 let?
Trenutno imam veliko dela z mojo odbojko, si pa službo maserja iščem v sosednji Avstriji, predvsem v zdraviliščih. Tam se tudi vidim čez nekaj let, a nikoli ne veš. Zanima me veliko stvari in lotim se različnih del. Imam ogromno delovnih izkušenj in sem odprt za nove priložnosti. Zdi se mi, da če včasih nebi bili tako togi in se tako togo držali svojega delovnega mesta, bi odkrili nove možnosti, imeli širši krog poznanstev, pridobili več znanja.
7. Za konec še napotek za tiste, ki se odločajo ali bi se vključili v izobraževanje ali ne…
To naj sploh ne razmišljajo! Če te zanima, pojdi. Nekaj po sili iti, pa ne – no mogoče boš res imel večjo možnost za zaposlitev, a jaz pravim, da če te ne zanima, tega ne boš delal dobro. Če te pa zanima in imaš opcijo, pa bi definitivno priporočal, ker sem s tega našega usposabljanja zelo dosti odnesel.
