Prekmurec pred novim izzivom: Podaja se na tisoč kilometrov dolgo romarsko pot El Camino de Santiago

Prekmurski novinar in kolumnist Denis Malačič se je z današnjim dnem podal na izjemen podvig. Potoval bo po El Caminu. Njegovo pot bomo spremljali tudi na Sobotainfo.

V zapisu, ki ga je delil na Facebooku le nekaj minut po tem, ko je prispel na letališče, je priznal, da še kar ne dojame, da gre zares.

Njegov zapis objavljamo v celoti.  

»Valda spadam med tiste, ki pakiramo med zadnjimi in tako se mi je znova pripetilo, da sem vse potrebno tlačil v nahrbtnik, ki me bo spremljal v naslednjem mesecu, v zadnjih urah in tako spal vsega tri ure, pred nekaj trenutki pa sem prispel na letališče, ki predstavlja mojo izhodiščno točko za Francijo, kjer začnem svoje popotovanje po El Caminu, kamor me je vleklo že pred devetimi leti, ko sem po ogledu filma Pot kupil vodnik, po spletu okoliščin pa ga nisem mogel uporabiti na svoji prvi El Camino izkušnji pred tremi leti, saj ni vseboval portugalske smeri poti, ampak je namenjen francoski smeri poti.

Tako sem po devetih letih končno pripravljen, da z devet kilogramskim nahrbtnikom prepešačim približno 1000 kilometrov med Saint Jean Pied De Portom, Santiagom de Compostelo in Finisterro, rtom ob »koncu sveta,«

Z menoj je tudi znamenita Jakobova školjka, simbol romarjev, ki sem jo dobil pred tremi leti v Portu, ko me je spremljala vseh 400 kilometrov do konca, sedaj pa upam, da mi bo zvesta tudi na tokratnem, precej daljšem romanju.

Noro. Še kar ne dojamem, da gre zares, da sem bolje pripravljen kot takrat pa se lahko zahvalim tudi številnim med vami.

Hvala Onkomanu za majčke, hvala skupnosti Julijskih Alp za majčke in paket presenečenja, hvala srčnima medicinskima sestrama, sestri Sabini in prijateljici Patriciji, ki sta me oskrbeli z zdravili in paketom prve pomoči, hvala snemalcu Mateju za visečo tehnico, hvala Mojci iz TICa Kranjska Gora za kapo, hvala Lili za desetaka za pivo, hvala službi, da mi je to pustolovščino omogočila in hvala mojim domačim, da so me bili pripravljeni spustiti na tako dolgo pot ter da me ob mojih željah podpirajo. Hvala tudi vsem ostalim, ki me tako ali drugače podpirate.

Ko sem odhajal od doma sem jokal, pravzaprav sem jokal skoraj ves teden, saj imam glavo polno misli in sem še včeraj omahoval ali sploh iti ali ostati, pa sem sledil občutku, El Camino me je poklical in verjamem, da moram na to pot, saj mi bo dala točno tisto, kar potrebujem. Kot je to storil tudi moj prvi El Camino, ki sem ga prehodil štiri mesece po osemmesečni bolniški po zdravljenju raka.

Naj se torej moja doslej največja življenjska pustolovščina začne, vesel bom, če mi boste sledili, z menoj delili kilometre, smeh in solze.«

»Pogum? Nekaj ga je za tak podvig res potrebno imeti«

Z nami je delil občutke pred takšnim podvigom. Zanimalo nas je tudi, koliko poguma moraš zbrati, da se odpraviš na takšno pot. 

»Občutki so taki, da je glava polna misli. Sprašuješ se ali si vzel s seboj vse, kar rabiš, ali si dovolj pripravljen, tako psihično kot fizično, ali si splaniral pot dovolj dobro & ali bo vse tako kot si želiš, da bo. A ne glede na vse, je El Camino pot,« je za Sobotainfo povedal Malačič.

Pot, za katero nikoli ne veš, s čim ti bo postregla in s čim presenetila. Na koncu dne pa je vedno tako kot mora biti in točno tako kot se mora zgoditi, nadaljuje.

»Pogum? Nekaj pa ga je za tak podvig res potrebno imeti, a, če ga nimamo trenutno, je dovolj, da pobrskamo za kakšnimi knjigami, tudi kakšnim filmom, na dosegu roke pa nam je tudi nešteto zapisov, fotografij, objav romarjev, ki so po španski Jakobovi poti že premagovali kilometre in verjamem, da je že to dovolj, da tistega, ki razmišlja o njej, prepriča v to, da tudi sam obuje pohodne čevlje in se poda na romanje, ki zagotovo postreže z neverjetnimi in nepozabnimi doživetji. Hkrati pa tudi s smehom, jokom in vso ostalo paleto čustev.

V to sem se lahko prepričal pred tremi leti, ko sem se po osemmesečni bolniški, ki me je doletela zaradi diagnoze raka mod, podal na portugalsko smer poti El Camina ter v šestnajstih dneh premagal približno 400 kilometrov med Portom, Santiagom de Compostelo & Finisterro, rtom ob tako imenovanem koncu sveta.«

»Sem jokal vsak dan od vseh emocij in zame osebno je bilo takšno doživetje več kot očiščevalno, od takrat dalje pa si dopusta drugače kot s pohajkovanjem z nahrbtnikom, sploh ne predstavljam več, saj je prav vsak dan novo doživetje, ki postreže tudi z novimi spoznanji,« je pred letom v Francijo še povedal za Sobotainfo.