Smrt nekdanjega poslanca Saša Lapa je močno pretresla tudi Pavla Ruparja, ki se je v čustvenem zapisu poslovil od dolgoletnega prijatelja.
V spominu nanj je zapisal, da se je dan začel mirno – s soncem, načrti za gozd, obisk in delo na vrtu –, a ga je žalostna novica povsem strla.
»Zajokal sem in za hip obmolknil,« je zapisal Rupar, ki je Lapa opisal kot izjemnega borca, ki je kljub vsem zdravstvenim težavam do zadnjega kazal voljo do življenja in sodelovanja. Pred kratkim sta se celo pogovarjala o tem, da bi pomagal stranki na volitvah, a usoda je odločila drugače.
Rupar je dan vseeno preživel v naravi – v tišini, s hvaležnostjo za skupne trenutke in z mislijo, da »je vse minljivo, da bomo ob koncu s seboj odnesli le tisto, kar bodo drugi prepoznali kot naše dobro.«
Zaključil je z ganljivimi besedami: »Sašo, moj dragi, počivaj.«
Njegovo ganljivo pismo si lahko v celoti preberete spodaj.
»Prelepo se je zbuditi v nov dan, ki te zjutraj s soncem predrami in si na hitro popraviš načrte, narejene zvečer preteklega dne.. Ja, danes sem imel v mislih pogledati v gozd, morda najdem kakšno gobico, na obisk k starejši gospe, ki me je povabila na kavico, česar sem še posebej vesel in se vedno odzovem, če si kdo želi moje družbe, pogovora..! Popoldan pa pokositi travo v mojem vrtu, pobožati rože in se posvetiti novim sadikam solate, ki mi neverjetno uspeva..
Pa me je žalostna novica povsem sesula, zajokal sem in za hip obmolknil..Umrl je poslanec in prijatelj Sašo Lap..
Zadnje čase sva se malo slišala, neverjeten borec je prestal nadčloveške napore z vsemi operacijami, težavami, vidno se je spreminjal ampak vstrajal, se boril in živel.. Pred časom sva se menila celo, da bi pomagal stranki na volitvah, imel je neverjetno voljo a Bog je želel drugače..
Načrtov tega lepega , sončnega den ne bom spreminjal.. Grem v naravo, tam se bom lahko pogovarjal z mislimi, zmolil in se zahvalil Sašotu za vse dobro njegovega življenja, da sva se spoznala, da je vzor moči in volje in tudi spoznanja..
Spoznanja, da je vse minljivo, da smo pred odhodom nemočni in da bomo s seboj vzeli le tisto, česar se bodo drugi zapomnili kot naše dobro...
Sašo moj dragi, počivaj.«
