Po napadu z nožem dijakom psihološka pomoč. Na šoli poudarjajo, da ni več neposredne nevarnosti

e misliš, da so zdravniki glavni krivci za stanje v zdravstvu, potem ti politika že dolgo uspešno prodaja napačno zgodbo.
Javno zdravstvo ni vprašanje lastništva bolnic ali zdravstvenih domov. Ne gre za to, ali je ambulanta v lasti države, občine ali zasebnika.
Javno zdravstvo pomeni nekaj drugega: da imajo državljani dostop do zdravstvenih storitev, ki so financirane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in dostopne vsem pod enakimi pogoji.
In tukaj je prva velika zmota, ki jo je treba razbiti:
zdravstvene storitve niso brezplačne in niso plačane iz nekega abstraktnega “javnega denarja”.
Plača jih zdravstvena zavarovalnica - ZZZS, v katero vsi redno vplačujemo. Vsak mesec. Obvezno.
Po grobih izračunih zaposleni s povprečno plačo - 1.573€/mesec (september 2025) - letno v obvezno zdravstveno zavarovanje vplača približno 4.000–4.500 evrov (prispevki zaposlenega in delodajalca skupaj).
V desetih letih to pomeni 40.000 evrov ali več.
To ni brezplačno zdravstvo.
To je predplačniško zdravstvo.
Zato je povsem napačno razmišljanje, da bi morali biti “hvaležni”, če do storitve sploh pridemo. Storitev smo že plačali. Vnaprej.
Popolnoma vseeno je, ali storitev opravi zdravnik v javnem zdravstvenem domu ali zdravnik v zasebni ambulanti. Če je storitev plačana iz obveznega zavarovanja, gre v obeh primerih za storitev javnega zdravstva. To je standardna praksa v večini razvitega sveta, kjer ima večina zdravnikov status zasebnih izvajalcev – pa javno zdravstvo zaradi tega ne razpada, pogosto deluje celo bolje.
Pri nas pa že leta spremljamo stalne in zelo glasne napade na zdravnike. Sporočilo je vedno isto: krivi so oni – ker delajo tudi zasebno, ker zaslužijo, ker naj bi povzročali čakalne vrste.
Res verjamemo, da je sistem z več milijardami evrov letnega denarnega toka tako enostavno razložiti?
Tu pridemo do dela, ki ga politika praviloma preskoči.
Slovensko zdravstvo ima že desetletja resne težave pri nabavah medicinskega materiala in opreme.
O tem ne govorijo govorice, ampak:
– poročila Računskega sodišča,
– ugotovitve KPK,
– novinarske preiskave.
Primeri preplačanih žilnih opornic, medicinskih pripomočkov, opreme in celo bolniških postelj niso izjema, ampak vzorec. Razlike v cenah v primerjavi s tujino so bile v nekaterih primerih večdesetodstotne, včasih celo večkratne.
In to niso stroški zdravnikov. To so stroški materialov, ki jih sistem plačuje brez resnega tržnega pritiska.
Ključno dejstvo, ki se ga redko jasno pove, je naslednje:
količino in vrsto zdravstvenih storitev določa plačnik – zavarovalnica, ne zdravniki.
Plačnik določa, koliko posegov bo plačanih, po kakšni ceni in pod kakšnimi pogoji. Če so omejitve prenizke, čakalne vrste nastanejo ne glede na to, kdo storitev izvaja.
Ko ista storitev poteka samoplačniško, gre hitreje – ne zato, ker bi bil zdravnik drugačen, ampak zato, ker omejitev plačnika izgine.
V večini razvitih držav obstaja več zdravstvenih zavarovalnic, ki si konkurirajo. Konkurenca pomeni nadzor nad cenami storitev in materialov ter manj prostora za sistemska preplačila.
Pri nas imamo enega samega plačnika - ZZZS, brez prave konkurence. In kjer je monopol, tam je tudi nadzor praviloma šibkejši.
Zato je nevarno, ko se razprava zoži na slogan »javnega zdravstva ne damo«, brez da bi se vprašali:
– kako sistem dejansko deluje,
– kdo upravlja denar, ki ga vsi vplačujemo,
– in zakaj se težave že leta ponavljajo na istih mestih.Pravo javno zdravstvo ni ideologija.
Je sistem, ki mora biti dostopen, pregleden in odgovoren do zavarovancev.Vse ostalo je megla.
Megla pa – kot vedno – koristi istim.