V najvišje ležeči vasi na Goričkem zgodovina živi v pečeh, šolski klopi in domačem skeču.
V Krajinskem parku Goričko, na enem izmed najvišjih vrhov pokrajine, ležijo Pečarovci – vas, katere ime in zgodovina sta globoko povezana z lončarstvom.
A poleg peči, gline in keramike domačini ponosno negujejo tudi dediščino šolstva, sobivanja veroizpovedi in kulturnih prireditev.
Legenda o otoku iz časa Panonskega morja
Ko z glavne ceste zavijemo proti Pečarovcem, se cesta vzpne in nas pripelje do vasi, ki jo obdaja mistična legenda.
»Starejši ljudje so nam pripovedovali, da na naših območjih vinogradov, njiv, travnikov, ko kaj kopamo, vidimo, kako se plasti zemlje različno pokažejo. Tukaj naj bi bil nekoč za časa Panonskega morja otok,« nam je dejal Dušan Zelko, lastnik vaške gostilne.
Cerkev v Pečarovcih stoji na najvišji točki – to ni naključje, ampak simbolni približek nebesom.
»Celi ta masiv tega hriba, pri Sebeščane, kot zavetnik cerkve pri svetem Sebeščane in ta naša čudovita cerkev je tukaj zato na najvišji točki, zaradi mistike više, bliže Bogu,« je dodal Zelko.
Ime po obrti: lončarji ali pečarji?
Prva omemba Pečarovcev sega v leto 1365, ime vasi pa izhaja iz obrti, ki je zaznamovala pokrajino.
»Samo ime ima različne korene, v osnovi je bilo pečarjenje, torej žganje glinene posode z loščem. Pravzaprav v Pomurju sta dva tipična načina, eden izhaja iz Pečarovec in obrobnih vasi tukaj, loščena keramika ali pečarji, to so Pečarovci,« je pojasnil Jožef Rituper, predsednik Krajevne skupnosti Mačkovci.
Pečarovci še danes ohranjajo to tradicijo. Družina Zelko z lončarstvom živi že več kot 130 let.
»Pečarovci pravijo, da je ime dobila po lončarjih, niso pa Lončarovci, je pa dobila ime po pečeh, ker pa je to bilo že tam sedemdesetih let, mislim, da nas je takrat bilo že enih 15 lončarjev,« se je spominjal lončar Franc Zelko.
Njegova hči Darja Zelko je danes edina izšolana lončarka v Sloveniji.
Šola iz 19. stoletja – toplina znanja in drv
Eden najstarejših simbolov vasi je stara šola iz 1816. Danes ohranja spomine na čase, ko so otroci poleg znanja skrbeli tudi za toplino v učilnici.
»Med poukom, če nismo pisali, roke za hrbet, to smo vedno morali tako sedeti, če ne, je že bilo kreganje,« se je spominjala Majda Horvat.
»Tretji razred je bil zadolžen za kurjavo, nosili pa smo drva iz sosednje zgradbe, ki je bila kot drvarnica,« je dejal Stanko Horvat, ki je prvič prestopil šolski prag leta 1963.
»Hrano pa smo prinašali od doma, krompir, grah, takšne stvari domače, ki smo jih doma pridelali. Kuhala pa nam je kuharica iz bližnjega stanovanja,« je še dodal Franc Horvat.
Vaška pristnost brez luči, z gledališčem in lanom
V Pečarovcih ne poznajo javne razsvetljave – in to je zavestna odločitev.
»Zmeraj smo razmišljali, kako ohraniti avtentičnost, originalnost, izvirnost, vse tisto, kar so naši ljudje imeli radi, zato tudi nimamo razsvetljave, tako da so noči pri nas svetle, polne petja,« je pojasnil Jožef Rituper.
Poleg svetlobe pa v vasi živi tudi duh kulture. Že 19 let poteka festival skečev, ki ga organizira ljubiteljska gledališka skupina.
»V Pečarovcih je doma naš prefrigani zgrebaš ali prebrisani lanenar. Zakaj prebrisani, zato ker je prefrigani ali prebrisani, kakor vzamete. Zgrebaš ali lanenar pa zato, ker so v Pečarovcih znani naši predniki, ki so pridelovali in predelovali lan,« je dejala Danica Kardoš, predsednica Turističnega kulturnega športnega društva Pečarovci.
V sožitju vere in vaškega vsakdana
V vasi sobivata dve veroizpovedi. Cerkev evangeličanske skupnosti je zrasla s pomočjo katoličanov.
»Nekoč smo grabljali v gozdu listje za stelo, pa so se pač ženske združile pa so se pogovarjale to pa ono in na tistem opravilu je bila ideja, kaj če bi tu na Gorenjščeke zgradili cerkev,« se je spominjala Majda Horvat.
Zvon prvič zazvoni ob šestih zjutraj – za to skrbi zvonar Marjan Kuplen.
»Čistim okolico, pozimi kurim, pa za pogrebe zvonim, za v cerkev zvonim, take funkcije imam. V začetku sem ročno, zdaj pa elektrika.«
Druženje ob peči in kozarcu – srce vasi
Gostilna z večstoletno tradicijo ostaja središče vaškega življenja.
»Povezani smo s cerkvijo, z obiski naših faranov, turistov, vaščanov, torej poleg cerkve, potem velikokrat tudi po maši je kakšno druženje, včasih pred mašo, nekoč so se pošalili, da so moški v gostilni počakali ženske in otroke, ki so bili v cerkvi,« je z nasmehom sklenil Dušan Zelko.
Pečarovci tako ostajajo vas topline – ne le tiste iz peči, ampak predvsem tiste med ljudmi.
