Obešanje na kavlje: umetnost ali norost?

Zgodovina obešanja na kavlje je stara več tisočletij, kjer so ga različne kulture, kot so Indijska, kulture Bližnjega vzhoda in Severne Amerike, izvajale v obredne namene. Suspenzija ali telesna modifikacija je v Sloveniji še vedno neznanka, drugačnost, od katere so tetovaže in pirsingi v družbi veliko bolj sprejeti. V sodobnem 21. stoletju, posamezniki po kavljih posegajo iz drugih razlogov - vznemirjenja, dokazovanja družbi, premagovanja bolečine in različnih drugih. Med njimi je tudi Klara Aravs.

K obešanju na kavlje jih žene čisti adrenalin

Človek se odloči ali se ne odloči za tak način življenja. Tako je tudi Klara, ki so jo pirsingi, tatuji, modifikacije telesa in tudi njena zgodovina vedno bolj privlačile, naredila korak naprej ter se dala obesiti na kavlje. Razlog: »Preprosto me je zanimal občutek in adrenalin, ki se ob tem sprosti.« Opiše ga kot vznemirjenje, grozen občutek ob zadnjih minutah, ko so jo obesili in izpustili, nato pa nekaj povsem novega, občutek, ki ga ne more opisati. Kot pove sogovornica, bi rada poskusila še več vrst modifikacij, kot so implanti, razpolavljanje jezika in brazgotinjenje ter druge. Po besedah psihologinje Jasne Vuradin Popovič pa se za telesnim »olepševanjem« velikokrat skriva nezavedna potreba po samotrpinčenju zaradi razočaranja in nezadovoljstva, ki ga osebe ne znajo izraziti na konstruktiven način, s pogovorom, komunikacijo, sodelovanjem, odpiranje drugemu, ustvarjalnostjo na področju umetnosti ali pa tudi z vsakdanjimi opravki.

Duševni bolnik tega ne bi zmogel

Duševni bolnik ali labilna oseba takega podviga ne bi zmogla. Morda gre za osebe s posebnimi osebnostnimi značilnostmi, ki so tuje nam »vsakdanjikom«, pove psihiater Jožef Magdič, po mnenju katerega osebe, ki se za takšne podvige odločajo, nimajo globljih duševnih težav. Ta predpostavlja, da gre za narcisno manifestacijo moči, z dejanjem pa se želijo tudi globlje spoznati. Zdravnik, ki se v svoji dolgoletni psihiatrični praksi nikoli ni srečal z osebo, ki bi realizirala telesno suspenzijo, bi osebe, ki se za tovrstne podvige odločijo le zaradi vznemirjanja uvrstil med »rizične športnice ali športnike«.

Oseba mora biti telesno in psihično zdrava

Suspenzija ima svoj telesni, predvsem pa psihološki smisel. Po zdravniški presoji so potrebni predpogoji, najmanj, da je oseba mlajša, torej, da ima mišice, podkožje in da je koža »dovolj elastična«, pove Magdič. Po mnenju slednjega mora oseba, ki se za to odloči biti telesno in psihično zdrava. Slednji doda: »Mogoče bo koga zbodlo v oči »psihično zdrava«, vendar so tukaj potrebne notranje predpriprave in tudi samodisciplina med samim dogajanjem. »Obešanka« mora premagati bolečino, ki sicer glede na intenziteto živčnih vlaken na področju hrbta ni najhujši problem. »Storilec« ima zagotovo določeni vpogled v anatomijo tega področja, kjer potekajo živci.« Seveda pa se prebadanja ne lotijo laiki ampak izkušeni posamezniki, s čimer se tudi izognejo morebitnim resnim poškodbam. Pri izvedbi je namreč prisotno strokovno osebje, ki skrbi za varnost in higieničnost ob postopku prebadanja.

S svojo »drugačnostjo« se ne obremenjuje

Kako je njena »drugačnost« sprejeta, je ne zanima in se ne ozira na to, ali jo kdo zaradi tega ne sprejme. Kot pove, jo vedno več ljudi pri odločitvah podpira, med njimi tudi mama, ki je zelo spremenila svoje poglede na njena dejanja in jo sprejela takšno kot je. Prav tako pa se ne obremenjuje z brazgotinami, ki ostanejo. Na te gleda kot na dogodivščine v življenju, zmago nad svojim strahom. Da lahko pride do poškodb, se zaveda, vendar sprejema to kot del izkušnje. Tukaj psihologinja Popovičeva pove, da je prav, da sprejemamo drugačnost in drugače misleče ljudi, je pa vprašanje ali se sami zavedajo svojega početja, ali so na nek način zapeljani z modo misleč, da bodo postali bolj uspešni in zadovoljni.

Lahko bi jo poimenovali tudi umetnost

Suspenzija je umetnost in »vera«, ki jo Klara sprejema. Je nekaj kar je vključila v svoje življenje, sprejela kot običaj, ki ga namerava vsako leto prakticirati, kjer psihologinja Popovičeva pove, da če gre za novo stvaritev, če nekdo ob tem uživa in je koristno za posameznika ter družbo, potem pa bi to lahko poimenovali tudi umetnost. Kot pove »obešanka«, ima željo po udeležbi suspenzij v Evropi in dlje po svetu, še najraje pa bi se pridružila projektom, ki jih pripravlja Rus Stanislav Aksenov, eden izmed svetovnih strokovnjakov v prostem padcu na kavljih in izkušeni skakalec z višin, ter dogodka Superfly Summercamp. Svoja »nagnjenja« pa bi rada izvajala tudi na drugih. Njen cilj: tatu in pirsing studio.

Kaj si o tovrstnem dejanju mislijo, ali je po njihovem mnenju to vrsta umetnosti, kaj menijo o ljudeh, ki se odločijo za tovrstne podvige in ali bi se, če bi sami imeli možnost, dali obesiti na kavlje, smo povprašali mlade Pomurce.

Suzana Rengeo, modna oblikovalka: »Ljudje ki se odločajo za takšne podvige so ekstremni umetniki, ki z refleksivnimi telesnimi tehnikami, verjetno skušajo izzvati v gledalcu neprijetna občutja, saj svoj performans ustvarja z namenom izražanja svojih globokih občutkov, ki jih želi javno reprezentirati in jih s tem pretvoriti v javno skrb.«

Jernej Šavel – član skupine Lollobrigida: »To je predmet osebne odločitve posameznika. Upam, da. V našem okolju je gotovo vrsta telesne umetnosti. Ponekod pa tudi vrsta obreda, inicijacije. To so ljudje, ki so iz lastnega vidika povsem normalni. Stvar percepcije. Mogoče pa bi, a brez prebadanja kože.«

Tadeja Ternar, bivša miss Slovenije: »Takšno dejanje se mi zdi nekoliko »čudno«, vendar ga ne obsojam, saj menim, da je vsak človek vladar svojega telesa. Vsak presoja in se odloča po svoji volji. Ljudje, ki se odločijo za takšne podvige verjetno imajo razlog za takšno dejanje in na nek način bi tudi to lahko bila umetnost. Sama se za to nebi odločila, saj svojo umetniško plat raje izražam na drugačen način.«

Dejan Zečević, Plesna šola Zeko: »Bolano. Ljudje preveč verjamejo v neke višje sile, ki nimajo zveze z realnostjo in slepo sledijo nekim čudnim ritualom. Nikakor.«

Rok Bagoroš, stunt voznik: »Takšno dejanje se mi zdi bolano. Dandanes že skoraj vsaki malo bolj odštekani stvari pravijo umetnost, zato včasih težko precenim kaj je umetnost in kaj ni. To obešanje na kline sem že videl večkrat po TV-ju in še vedno menim, da je to »freak show«. Hmmm, ljudje z extremno željo po bolečini !? Ne, hvala.«

Sara Sakovič, igralka odbojke na mivki: »Me kar zmrazi ob pogledu na to. Nisem ravno umetniški tip človeka vendar po laični oceni v tej umetnosti ne vidim nobenega smisla, razen če želijo vzbuditi grozo pri publiki jim to zelo dobro uspeva po mojem mnenju seveda. Mazohisti. Ne morem si predstavljati da lahko to nekomu nudi užitek. Nikakor.«

Bogdan Pelcl - Tattoo Pele: »Tabu, dokazovanje, ne«

Gregor Celec, medičar: »Groza, sado mazo varianta«