Novi soboški škof Janez Kozinc: »S strahom in zaupanjem sprejemam to odgovornost«

Janez Kozinc, ki ga je papež Leon imenoval za novega škofa Škofije Murska Sobota, je v iskrenem pogovoru za Sobotainfo spregovoril o svojih prvih občutkih ob imenovanju, osebnih duhovnih vodilih, ter viziji za prihodnost škofije.

Janez Kozinc, papež Leon XIV. vas je imenoval za škofa Škofije Murska Sobota. Kako ste sprejeli to pomembno novico in kakšni so bili vaši prvi občutki ob tej imenitni odgovornosti?

»Prvi občutki so bili predvsem mešani. Sprejem take odgovornosti pomeni en nov način dela, eno področje, ki ga do zdaj nisem poznal, razen tega, kar sem videl, kar škofje delajo, ampak gotovo je bil ta vpogled v njihovo delo zelo okrnjen.

Duhovniška služba se precej razlikuje od škofovske. Zato to novo službo sprejemam z enim strahom, eno veliko odgovornostjo, težo odgovornosti.

Ne morem reči, da sem jokal od sreče. Moje sanje so gotovo bile kje druge. Vezane na župnijsko delo, ki sem ga opravljal zadnjih šest, sedem let. Zato je bilo imenovanje veliko in nepričakovano presenečenje.«

Katera svetopisemska misel ali svetnik vas v tem trenutku posebej nagovarja?

»Že dolgo se priporočam svetnikom. Posebej blizu mi je sveti Jožef, ob tej spremembi poslanstva se ga večkrat spomnim. Tudi blaženi Slomšek mi je blizu – njegova življenjska pot ni bila preprosta, a jo je sprejemal z zaupanjem.

Na svetega Jožefa sem se spomnil ob spremembi svojega poslanstva, saj je bil tudi on postavljen pred neznano vlogo. Blizu mu je tudi Slomšek, ki je nenavadno pot, sprejemal to, kar mu je Cerkev nalagala, pa se je tudi v njegovem življenju marsikaj velikokrat spremenilo, pa je to vzel tako z eno z eno dobro voljo, z zaupanjem, da ga Bog vodi vso to zgodovino.

Na dan, ko sem moral sprejeti odločitev glede imenovanja, me je posebej nagovoril odlomek iz pisma Korinčanom: 'Kjer pa je Gospodov duh, tam je svoboda' (2 Kor 3,17), kar poudarja ne neka svobodnjaška svoboda, ampak svoboda, da se pustiš odpeljati na kraj, ki ga ne poznaš, v enem velikem zaupanju Gospodu, da on je naredil to, tako kot je treba.«

Prihajate iz celjske škofije. Kakšne izkušnje in spoznanja, pridobljena v prejšnjem delovanju, menite, da vam bodo najbolj koristila pri vodenju Škofije Murska Sobota?

»Zdi se mi, da nas Bog včasih pošilja na mesta, ki nas nekaj učijo, kar še vemo, za kar nas pripravlja. Bila so leta župnikovanja, na nek način zlata doba tega, kar vsak kandidat verjetno sanja, da bo postal župnik in da bo vodil Božje ljudstvo, da mu bo zaupano Božje ljudstvo.

Pa sem imel zelo lepe izkušnje s tega področja, s tega dela služenja. Tole, kar sem zadnja leta počel, gotovo ne bi prvo izbral kot svoj način duhovništva. Ampak se mi zdi, da me je Bog tudi v tem blagoslavljal in dajal novih lekcij, pomembnih za mojo osebno rast, recimo potrpežljivost, razvoj - se mi zdi, da je to bila za meni en tak veliki izziv, lep izziv, ki sem se ga lahko učil.

Po drugi strani pa sem v zadnjih letih bil tudi v naši škofiji odgovoren za stalno formacijo duhovnikov. Se mi zdi zdaj, ko gledam nazaj ob tem vprašanju, ki ste mi ga zastavili, mogoče mi je gospod po škofu sedanjem tukaj v Celju, dal tudi to nalogo, da se malo vadim v odnosih tudi z ostalimi sobrati duhovniki. Čeprav mi je bilo zmeraj lepo biti na farah, ko nas je bilo več skupaj.«

Slovesnost škofovskega posvečenja bo 14. septembra. Kakšna sporočila bi radi predali duhovnikom in vernikom Škofije Murska Sobota ob tem pomembnem dogodku?

»Nimam kakršnega posebnega naročila. Zagotovo bo takrat pridigal nekdo drug. Kar pa bi si želel, ko prihajam na drug kraj, pa vedno znova mene prepričal na moji duhovni poti je to, da bi se skupaj še naprej ogrevali za Jezusa v njegovi Božji besedi ob evharistiji, da bi se z veseljem zbirali okrog oltarja in tam iskali resen stik z gospodom.

In da bi mogoče bil oltar tisto, ki bi nas delal eno. Bomo zelo verjetno zelo različni, ampak se mi zdi, če bomo imeli veselje do Božje besede in svetega duha, ki nas bo vodil, da bomo iskali resnico, potem se tega veselim v tej edinosti v različnosti, v katero prihajam.«

Lahko mogoče razkrijete vaše geslo, ki vas bo vodilo pri vašem škofovskem poslanstvu?

»Lahko. Je beseda iz Dnevne Božje besede, iz tistega četrtka, ko sva se srečala z nuncijem, ko sem malo vedel, kaj me bo vprašal in takrat tisto jutro me je posebej nagovoril stavek iz drugega pisma Korinčanov, tretje poglavje 17. vrstica, ki pravi: 'Kjer pa je Gospodov duh, tam je svoboda,' namreč ne neka svobodnjaška svoboda, ampak svoboda, da se pustiš odpeljati na kraj, ki ga ne poznaš. V enem velikem zaupanju Gospodu, da on naredil to, tako kot je treba.«

V preteklosti so bile na škofa Petra Štumpfa večkrat usmerjene kritike zaradi odločitve, da birmancev pri zakramentu v soboški škofiji ne spremljajo več botri. Kako vi kot novi škof gledate na to odločitev in kaj menite?

»V cerkvi je zmeraj tako, da se stvari malo spreminjajo. V zadnjih letih še toliko bolj, ko iščemo načine oznanjevanja, ki bodo efektivni. Pričevanjski. Verjetno so se v soboški škofiji tudi o tem pogovarjali, iskali razne načine.

Verjetno ni to edina stvar, o kateri so premišljevali v teh letih, je pa očitno nekoliko bolj odmevna bila vse v časopisih ali pa se je dalo kje prebrati. Tako da, zakaj so to sklenili, imajo vredno svoje razloge, dajmo času čas, potem pa bomo videli, kakšni so rezultati, tudi teh odločitev. 

Ima pa cerkev vedno en svobodni prostor, kot po zakoniku kaj priporoča, kaj je pomembno za botre ali dobro, da so ali niso, tako da jaz mislim, da je ta sklep bil narejen v dobri zavesti. Da bi Kristusovo besedo, njega samega kot osebo, mogli čim bolj avtentično predstaviti. Zdaj, včasih je bilo v cerkvi tako. Imam že nekaj let duhovništva za sabo. Pa vedno rečem, tako kot pri nogometu moraš ene parkrat streljati, enkrat zadeneš in boš rekel, da je tako treba.

Sam zase vem, da pri kakšni stvari moramo nazaj stopiti, čeprav je morda bila na začetku dobra in se ni izšla. To ni nič tragičnega. Delamo naprej, iščemo načine, kako popravljati škodo.«

V Beltincih je ob glavnem vhodu v cerkev, v čast zavetnika sv. Ladislava, postavljena informacijska tabla. Besedilo na njej je v štirih jezikih, kar je bil projekt, podprt s strani ministrstva za zunanje zadeve in trgovino Madžarske ter v sodelovanju s Pomursko madžarsko samoupravno narodno skupnostjo in Župnijo Beltinci. Za določene je zapis v madžarskem jeziku sporen. Kakšen je vaš pogled na to tablo in njen pomen?

»Te table ne poznam. Nisem si je še ogledal, ampak če bi pomislil - oznanjal bom soboško škofijo kot prvi oznanjevalec Kristusa in vedno si bom prizadeval za to, da bo čim več ljudi lahko spoznalo Kristusa. Apostol Pavel je rekel, da zanj v Kristusu ni več ne sužnja, ne svobodnega, ne Grka, ne Juda, ampak da se vsem oznanja Kristus.

Glejte, če tista tabla, tako hipotetično rečem, pripomore k temu, da lahko ljudje častijo Boga, je že nekaj dobrega, ker če bodo častili Boga, bomo slej ko prej prišli skupaj. Zdaj, ko ste me spomnili na tole tablo, tukaj večkrat poromam na Tinsko k Materi božji, pa se spominjam, da je tam tudi napis v slovenskem pa, če se prav spomnim, tudi v angleškem jeziku.

Bogu hvala, če tujci, ki ne razumejo slovensko, lahko preberejo kaj o Mariji, o tem, kaj je bilo njeno delo tudi v teh krajih. Da ne vidimo tam kakšne posebne zadrege. Če pa je kakšna zadrega, pa verjetno dobro je nasloviti tam, kjer je.«

Leta 2023 je vernike v Pomurju pretresla novica o odhodu patrov minoritov iz Turnišča, kjer so osem let z veliko predanostjo opravljali svoje poslanstvo. Kako vi kot novi škof gledate na njihov odhod?

»Vem samo to, da so odšli. Poznam enega, ki je tam bil, ki sva bila isto leto skupaj posvečena. Mislim, da je manko v cerkvenih vrstah stanje, ki ga bomo srečevali še kar nekaj časa, kolikor poznam redove, morajo imeti eno skupnost in če je duhovnikov vedno manj, se pravi patrov vedno manj, morajo pač kakšno župnijo pokrčiti, da ohranjajo svoja redovna pravila, ki pa jih je treba spoštovati. In verjetno so tehtali, kaj izpustili, da bi bilo čim manj škode in gotovo so se pogovarjali tudi s škofom Petrom in našli eno rešitev, ki zagotovo ni optimalna.

Ljudje bi si zmeraj radi želeli duhovnika, v fari pa še redovnike, čim več je boljše, sestre, redovnice. Ampak ti izhajajo iz družin, iz vernih družin ali malo manj vernih, kakršnihkoli že, kjer imajo prostor, kjer jih Bog pokliče in kjer lahko ti poklici rastejo. Če pač se mladi ne odzovejo ali niso poklicani, to je pa zdaj malo stvar Boga, če jih kliče.

Po drugi strani pa odgovornost tudi cele družbe, vsaj verne družbe, da daje potem mladim zadostno oporo, veselje ob krščanskem življenju v življenju s Kristusom. Če bi bilo duhovnikov zadosti, sem prepričan, da bi bil v Turnišču patri, pa vsaka župnija bi imela svojega duhovnika.

Če bi bilo tam tudi dovolj vernih, ki bi želeli imeti duhovnika, ne zgolj zato, da luč prižigajo in ugašajo, ampak da bi do njega bili zahtevni, da bi iskali zakramente, spravo, evharistijo, duhovna vprašanja, kar bi se prinašala do duhovnikov. Torej pomanjkanje poklicev verjetno odseva povsod, med redovnimi vrstami, kakor tudi med našimi.«

Sodobna družba se sooča s številnimi izzivi, med katerimi je manjše število vernikov, manj krstov. Kako nameravate naslavljati te izzive in ohranjati relevantnost Cerkve v lokalnem okolju?

»Magične palčke nimamo. Vsem nam je bilo všeč, ko so bile cerkve polne. Tudi jaz sem še iz tistih časov, ker je bilo mladih toliko, da so jih morali kaplani v Celju miriti, včasih tudi ne prilično, pa smo še zmeraj vztrajali. 

Ena stvar, ki sem jo zaslutil ob svojem duhovniškem delu, še prej, ko sem bil kaplan ali pa župnik, je to, da prepriča samo čim bolj avtentično pričevanje. Zato, ko govorim zase, duhovnika, govorim o Kristusu. In ponudim to, kar duhovnik mora ponuditi, ali mladim, ali odraslim, ali pa ostarelim. Ne vse sorte drugih stvari, ki jih ponuja svet, ker svet to naredi boljše.

Postavljen sem kot duhovnik ali sedaj kot škof, kot tisti, ki bo lahko pokazal pot do Kristusa. In kar me prepriča, če sem to delal, si za to prizadeval, da so mladi ostali. Niso šli proč. Nekaj jih vedno gre, ampak če so dobili človeško, lepo izkušnjo, da jim pokažem, da je lepo verovati, da najprej jaz rad verujem.

Poskušam biti avtentična Kristusova priča. Nikjer ne piše, tudi Jezus ni rekel, da bo vse šlo za njim. Tudi on je svoje učence vprašal, ko so množice odšle, ko so rekli: trda je ta beseda, kdo jo more poslušati. Je rekel: učenci, a hočete tudi vi oditi? So rekli, ne, mi pa verujemo, da imaš ti besedo večnega življenja.

Imam to izkušnjo, če mladi živijo ob duhovniku, da bodo našli stik, osebni stik s Kristusom in na nek način vero ohranili. Ja, pa to njihovo odločitev, osebna odločitev, ali se bom odločil za Kristusa. Če bo v duhovniških občinstvih veselje nad vero, to ne pomeni, da je zmeraj vse krasno. Bodo pa tisti, ki želijo, tudi ostali.

Mislim, da govor, ki ga lahko da en duhovnik, je, da pokaže na Kristusa s svojim življenjem, resnično resničnim ponosom z njim, potem se bo iz tega nekaj zgodilo naprej. Vere jaz ne morem dati. On je bil lahko in pa spoznal učinke vere v življenju resnih vernikov, nas bo pa verjetno, tako kot je Jezus rekel včasih, za sol in za ljudi. In če njemu to dovolj bo moglo biti tudi mene.«

Kako želite nagovoriti mlade, ki pogosto zapuščajo Cerkev ali se v njej ne prepoznajo? Kako jih boste spodbujali k aktivni vključenosti v življenje škofije?

»Zdaj, kako bom jaz mlade lahko spodbujal, priznam, da ne vem. Do zdaj, ko sem bil duhovnik ali pa tudi sedaj še duhovni pomočnik na fari sem imel do njih bolj neposreden stik. Učil sem jih verouk, srečevali smo se tudi na srečanjih. Še prej sem šel z njimi intenzivno vsak teden na srečanja in potem na evharistiji, nedeljski, smo šli na pot.

Priznam, da verjetno bo ta pot predvsem bolj posredna. Predstavljam si, da bomo bolj duhovniki, ki bomo skupaj premišljevali še naprej, iskali poti, kako mladim pokazati, da je biti kristjan nekaj lepega, nekaj izpolnjujočega. Mislim, da bo samo to pot. 

Z raznimi fintami, kako jih bomo spravljali na pico, na fuzbal, to po moje ne bo šlo, ker to zna tudi svet ponuditi. Zna boljšo pico ponuditi in boljši nogomet. Ali pa zabavo. Ne moremo pa oznanjati Jezusa brez tega, da bi imeli en lep osebni stik, čisto na človeški ravni. Tu, se mi zdi, bomo tudi mi duhovniki poklicani. Malo stopiti iz sebe in jim iti naproti.

Pa biti pogumni, pogumni mi duhovniki, da bi oznanjali Kristusa. Tako se pri njem pravzaprav najprej hraniti, potem bodo stvari šle naprej.«

Sodelovanje z drugimi verskimi skupnostmi in civilno družbo je pomembno za sožitje. Kakšni so vaši načrti na tem področju v Murski Soboti in širši regiji?

»Zagotovo. Tega si želim. Če smo najprej Kristijani, se zbiramo ob gospodovi besedi, tukaj smo si lahko blizu s protestantskimi skupnostmi, z ljudmi dobre volje pa jaz imam do zdaj vedno izkušnjo lepega sodelovanja.

In tega se tudi želim naprej, kakor so to že to delali moji predhodniki, utirali poti. Pa bomo še tako nadaljevali, se srečevali, kako bi za verne ljudi mogli biti čim bolj pričevalski. Ljudje, ki pa ne verujejo v Jezusa, pa da bi ob nas srečali eno dobroto, eno obličje, en košček obličje Božjega. Bog tudi na ta način srečuje ljudi in jih blagoslavlja.«

Kaj bodo vaši primarni cilji in vizija za prihodnost soboške škofije? Katere so ključne prioritete, ki jih želite razvijati?

»Znova ponavljam to, graditi občestvo vere in si dati možnost, da bi z Jezusom imeli en globok odnos.

To se mi zdi prvo, s čimer želim živeti kot škof in bi si želel, da bi tudi ob meni tako živeli, da tako živijo tudi duhovniki, da bi tu najprej krepil odnos z njegovo besedo, edinost pri evharistični mizi, podeliti, pa skupaj hoditi. To, kar je papež Frančišek večkrat naglašal, da bi hodili skupaj, da bi se znali poslušati v duhu.

V vsakem primeru je to pot cerkve. Čeprav smo zdaj, ko je res situacija res malo bolj težka, še malo bolj primorani hoditi skupaj.«