V času, ko ni bilo toliko tehnike in knjig, so učitelji veliko pisali in risali na tablo, učenci pa so si snov prepisovali v zvezke. Kako se svoje kariere spominja upokojena učiteljica Olga Farkaš?
Nekdanji dijaki učiteljišča v Murski Soboti so se minuli konec tedna srečali ob 60. obletnici mature in obudili spomine na obdobje, ki je pomembno zaznamovalo razvoj šolstva v Pomurju.
Generacija, ki se je šolala med letoma 1961 in 1966, je bila četrta generacija soboškega učiteljišča. To je bilo ustanovljeno leta 1958 zaradi velikega pomanjkanja učiteljev v pomurskih osnovnih šolah.
V šestih generacijah se je na učiteljišču izšolalo 320 učiteljev. Ob 60. obletnici smo se pogovarjali z več učitelji, ki so z nami delili svoje bogate življenjske zgodbe in dragocene poklicne izkušnje. Tudi letos jih bomo objavljali v seriji kratkih zgodb Naši učitelji.
»Bili smo mladi, zagnani in idealisti«
Med 320 izšolanimi učitelji šestih generacij je bila tudi Olga Farkaš, upokojena učiteljica predmetnega pouka, ki se je ob srečanju spomnila mladosti, šolanja in učiteljskega dela.
Na učiteljišče v Murski Soboti jo vežejo predvsem spomini na mladost in drugačen čas. Kot je povedala, je rada hodila v šolo, pet let izobraževanja pa je kljub dolžini hitro minilo.
»Takrat smo bili mladi, bilo je življenje vse drugače. Rada sem hodila v šolo, preživeli smo iz leta v leto. Pet let je bila dolga doba, ampak bila je mladost, bili smo zagnani, bili smo idealisti in ta doba je hitro minila,« je povedala.
Za učiteljski poklic se je odločila sama. Pri tem je po njenih besedah pomembno vlogo imelo tudi to, da je bila šola v Murski Soboti.
»Čisto sama sem se odločila, ker je bila v Murski Soboti ta šola. Rada sem bila z otroki in zdelo se mi je, da bi jim lahko pomagala. Zdel se mi je lep poklic,« je dodala.
Čeprav ni bila iz Murske Sobote, se je v šolo vozila z vlakom. V Mursko Soboto je hodila že v osnovno šolo, nato pa še na učiteljišče.
Prva leta v Mačkovcih, nato Melinci in Beltinci
Njena učiteljska pot se je začela v Mačkovcih, kjer je poučevala prva tri leta. Pozneje se je z možem preselila na Melince, nazadnje pa je delala v Beltincih.
V pogovoru se je spomnila tudi velikih razlik med poučevanjem nekoč in danes. Šole so imele manj učnih pripomočkov, učitelji pa so morali veliko več zapisovati in risati sami.
»Razlika je res velika. Zdaj je polno tehnike, vsega imajo več. Takrat ni bilo knjig, ogromno smo pisali in risali na tablo, učenci pa so si to prepisovali. Ta tehnika pisanja je bila kar izurjena, zdaj je tega manj,« se je spominjala.
Prav zato meni, da bi današnje generacije morale bolj negovati branje in pogovor. Opaža, da je tega manj kot nekoč.
»Manj je pogovora. Želela bi si, da bi več brali, ker se z branjem bogati besedni zaklad. Misli so drugačne, ko nekaj prebereš. Zdaj je tega manj in iz generacije v generacijo ugotavljamo, da so bralna tehnika, branje in razumevanje slabši,« je dejala.
Učiteljski poklic je doživljala kot poslanstvo
Čeprav je bila učiteljica, pedagoških prijemov doma po njenih besedah niso uporabljali. Ko so prišli domov, so šolsko delo zaključili in živeli družinsko življenje.
Svoje delo pa je doživljala kot več kot samo poklic. Poudarila je, da je v službo rada prihajala in bila zadovoljna, ker je otrokom predajala znanje.
»Meni se zdi, da je bilo to poslanstvo. Rad si prihajal v službo, svoj poklic si opravljal in bil zadovoljen, da mladi generaciji nudiš znanje,« je dodala.
Kot učiteljica je veliko otrok naučila osnov, ki so jih nato spremljale skozi nadaljnje šolanje.
»Kot elementarna učiteljica sem ogromno otrok naučila pisati, brati in računati. Tiste osnove so dobili v prvem razredu, potem pa se je to nadaljevalo,« je še povedala.
»Še enkrat bi se odločila za isto pot«
O spoštovanju učencev nekoč in danes je povedala, da se čas spreminja. Po njenih besedah je bilo včasih manj materialnih stvari, odnos med učitelji in učenci pa drugačen.
»Čas gre naprej, vsega je več. Takrat je bilo manj, učiteljice smo bile učencem kot mamice. Zdaj je to malo drugače, s časom se vse spreminja,« je dejala.
Kljub spremembam in zahtevnosti poklica pa ne dvomi, da bi se še enkrat odločila enako. Na učiteljska leta jo vežejo lepi spomini.
»Še enkrat bi se odločila. Bilo mi je dobro, lepo, bila sem zadovoljna. Važno je, da si rad prihajal v službo. Ogromno smo delali z otroki, se gibali, se igrali in bilo je zanimivo,« je še dodala.
