Upokojena učiteljica Jožica Horvat se z veseljem spominja svoje kariere. Svoje življenje je posvetila izobraževanju mladih, veliko pozornosti je namenila tudi glasbi.
Na letališču v Rakičanu je v začetku septembra zavladalo posebno veselo razpoloženje. Ob 60. obletnici mature so se znova srečali člani tretje generacije učiteljišča v Murski Soboti.
Ob tem smo se pogovarjali z več učitelji, ki so z nami delili svoje bogate življenjske zgodbe in dragocene poklicne izkušnje. Objavljali jih bomo v seriji kratkih zgodb Naši učitelji.
Tokrat vam predstavljamo zgodbo upokojene učiteljice Jožice Horvat.
»Odzvala sem se z velikim veseljem«
Jožica Horvat je upokojena učiteljice, ki je v začetku svoje kariere poučevala razredni in predmetni pouk. Predmetni pouk je poučevala dopoldan, razrednega pa popoldan.
Srečanja ob obletnicah se vedno veseli, saj zanjo predstavljajo posebna doživetja:
»Ko te povabijo, je prav, da se vabilu tudi odzoveš. Odzvala sem se z velikim veseljem, da bom znova videla prijatelje in sošolce. Rekli so celo, da bomo malo zapeli.«
Sprva razmišljala o medicini
Svojih časov iz učiteljišča se spominja z nasmehom na obrazu. Povedala je, da ji je bilo vedno lepo, a sprva ni razmišljala o tem, da bi postala učiteljica:
»Sicer sem se najprej nameravala odločiti za medicino, ker pa se je v Murski Soboti odprlo učiteljišče, sem potem šla tja.
Bila sem zelo zadovoljna, ker sem ves čas imela to žilico biti učitelj. Leta so hitro tekla. Naša generacija je imela petletno učiteljišče, tisti pred nami pa so hodili štiri leta.«
Predmetna in razredna stopnja ter pevski zbor: »Ko si mlad, lahko to vse preživiš«
Po zaključku šolanja si je želela iti na pedagoško akademijo, a je morala zaradi štipendije ostati v domačem okolju. Dobila je službo v Osnovni šoli Stročja vas, delo z otroki jo je neizmerno veselilo.
»Najprej sem poučevala vse mogoče, saj je primanjkovalo učiteljev. Dopoldan sem delala na predmetni stopnji, dobila sem tudi celotno glasbo s pevskim zborom.
Popoldan sem poučevala še razredni pouk, kar je včasih trajalo do večernih ur. Lepo je bilo. Ko si mlad, lahko to vse preživiš, vse se da. Ko si pa malo v letih, je mogoče nekoliko težje. Mene sicer nikoli ni obremenjevalo delo učitelja,« je povedala.
Starši so bili nekoč veliko bolj potrpežljivi
Poklic učitelja se je v zadnjih letih in desetletjih močno spreminjal. Mnogi učitelji ji pravijo, da je danes dosti težje, kot je bilo nekoč. Sama je mnenja, da je danes ogromno več administracije, a da so bili pogoji tudi nekoč zelo težki.
»Imela sem čez 40 učencev v razredu, kar je bilo zelo težavno. Ni bilo posebnih šol, za otroke s posebnimi potrebami, zato smo imeli tudi take v razredu. Tudi ta dvoizmenski pouk.
So pa bili starši takrat veliko bolj potrpežljivi, kot so danes. Otroci pa tudi bolj umirjeni. Ni bilo take živahnosti, ni bilo raznih medijev, televizije, zato smo se veliko pogovarjali. Ogromno pozornosti smo dali na vzgojo.«
