Milan Lovrenčič, človek pred svojim časom: Ali živiš za to, da delaš, ali delaš, da živiš ‒ najdite zlato sredino

Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je skupaj s Prekmurskim društvom general Maister Murska Sobota ter Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota včeraj v prostorih knjižnice pripravila Vanekov večer, na katerem so predstavili avtobiografijo Milana Lovrenčiča. 

Osrednji namen večera je bila predstavitev avtobiografije Samorastnik iz Prlekije ter predvsem izjemno zanimive osebe, pripravljen pa je bil tudi kulturni program. Večer so popestrili učenci Glasbene šole Murska Sobota. 

Kdo je Milan Lovrenčič?

»Z današnjim razgovorom z Milanom Lovrenčičem smo na en dodatni simbolni način dodatno povezovali Prlekijo in Prekmurje, dva bregova Mure. Vse to, kar je Milan Lovrenčič povedal, teh nekaj utrinkov iz svojega bogatega življenja, in iz zapisov v svoji avtobiografiji, je zelo koristno za nas mlajše.

Zakaj? Da lahko skozi njegovo življenje in skozi njegovo knjigo spoznavamo, da s trdim delom, resnim, odgovornim delom, ter po drugi strani s samozavestjo dosegamo tudi zvezde,« je dejal Marjan Šiftar, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. 

Predstavljen nam je bil človek, čigar hudomušnost presega zidove časa, njegova osebnost pa kljub preizkušnjam, ki jih je bil v življenju deležen, izžareva neverjetno igrivost.

Milan Lovrenčič je ekonomist, finančnik, zbiratelj, ljubitelj konj, izumitelj, intelektualec in še marsikaj. 

Zgodnja podjetnost

Samostojen in podjeten je bil že v študentskih časih, na včerajšnjem srečanju pa je delil zgodbo iz tistega obdobja. Njegove sošolke so stenografirale predavanja, ki so jih potem dali na matrico in on je pričel z množičnim izdajanjem teh zapiskov.

Po določenem času je ugotovil, da bi se dejavnost izplačala s finančnega vidika. Vsak, ki je želel imeti »znanje na papirju«, je odtlej lahko kupil skripte.

»Nekateri predmeti so bili zahtevni; namesto da si dva meseca študiral, si lahko (čas) skrajšal na tri tedne … Ta zadeva je tekla do momenta, ko je rektor ljubljanske univerze izvedel za mojo dejavnost in me poklical in rekel: 'A ne bi ti ustanovil univerzitetne založbe, da bi mi te zapise izdajali na nivoju univerze?'«

To so bili časi, ko se je težko prišlo do papirja, a on se je znašel tudi na tem nivoju, saj je »imel veze s papirnico Vevče.« In res, univerzitetno založbo so ustanovili, živi pa še danes. 

Sam je za svojo diplomsko nalogo prejel študentsko Prešernovo nagrado, najvišje študentsko priznanje.

Lovrenčič je sodeloval pri ustanavljanju ekonomske revije, zbiral oglase za študentsko tribuno, organiziral pa je tudi modne revije.

Sodeloval je pri zbiranju televizijskih reklam, proti koncu petdesetih let je bil prvič v Nemčiji, v začetku šestdesetih pa se pričenja njegovo profesionalno poslovno delovanje. 

Svoje znanje je uspešno uporabljal pri sanaciji mnogih industrijskih podjetij širom Jugoslavije. Dobil je povabilo v Ljubljansko banko (Kreditna banka za vodenje devizne direkcije), delal je v Elektrotehni, spletel pa je izredno široko in raznoliko mrežo profesionalnih in političnih poznanstev.

Bil je tudi prvi, ki je »v življenje pripeljal« status samostojnega obrtnika in samostojnega izumitelja ter preko tega pričel prodajati intelektualno znanje.

Vez z Maistrom

Lovrenčičev oče je bil Maistrov borec, Milan sam pa je pričel po spletu okoliščin prijateljevati in se delovno povezovati s še enim znamenitim Prlekom, Antonom Trstenjakom.

Preko tega druženja je bila kmalu vzpostavljena ponovna »vez« z generalom Maistrom. Ravno Trstenjak je prišel do ideje, da v Ljubljani kot glavnem slovenskem mestu ni kipa »največjega sina slovenske matere, ki je z orožjem obranil del zgodovine.«

Lovrenčič je kasneje postal dolgoletni in častni predsednik Zveze društev generala Maistra ter zaprisežen borec za to, da se je generalu Maistru v slovenskem prostoru namenilo vrednostno mesto.

Strasten zbiralec vrednostnih papirjev

Tekom življenja je v njem »vzplamtela« ljubezen do vrednostnih papirjev, kar tudi potrjuje njegova zbirka, ki je največja v Sloveniji ‒ v stalno odprti zbirki ima več kot 700 primerkov vrednostnih papirjev. 

Trk z oblastjo

Njegova podjetniško usmerjena miselnost ni bila kompatibilna s takratnim sistemom; kot se je izrazil tudi sam, bil je »ekonomski disident«, ki so ga leta 1985 aretirali, po 13 dneh izpustili in čeprav je bil v tem času na robu obupa ‒ dejal je, da so nad njim izvajali intelektualno evtanazijo ‒ je zmogel prestopiti tudi to.

Zakaj knjiga?

»To je spodbuda mojim vrstnikom. Ko pridejo v penzijo, mislijo, da ne morejo nič več narediti. Jaz pa se kar naprej aktiviram. Zdaj so me povabili v društvo upokojencev v Ljubljani, pa ne izpolnjujem pogojev. Kako pa ne, pravijo oni. Sem rekel, da zato, ker še nisem upokojenec.

Pokojnino sicer dobivam že 25 let, ampak jaz ne čutim, da sem upokojenec. Delujem tu in tam, v pisarni, imam posestvo in okoli 100 živali in to me radosti. Treba je živeti do smrti,« pravi Lovrenčič.

Lovrenčič, katerega pravo utočišče še dandanes predstavlja Kmetija Lovrenčič na Polenšaku, je z obiskovalci delil nekaj fragmentov iz svojega bogatega življenja, ki pa so gotovo poučni tudi za posameznika današnjega časa.

Čeprav je v življenju izjemno aktiven, pa se je v njegovo srce zapisala predvsem naslednja misel: »Otroci me (morda) ne jemljejo tako intimno, kot bi jaz rad. To je cena moje strasti po delu. Hotel sem biti tu tu tu, in to se mi je maščevalo. Svetujem vsakemu, naj razmisli, ali živi za to, da dela, ali dela zato, da živi. Najdite zlato sredino.«