Nad Bogojino se dviga »bela golobica« – stvaritev arhitekta Jožeta Plečnika. Letos mineva sto let od začetka njene gradnje, ki je za vedno zaznamovala kraj in ljudi.
V tišini prekmurske ravnice zazvoni. Zvok, ki ga v Bogojini poznajo že sto let, napolni vas. Cerkev Jožeta Plečnika ni le arhitekturni biser, ampak srce kraja in ponos ljudi, ki tu živijo.
»Ta cerkev meni preveč pomeni, preveč. Ko ne morem v cerkev, cel dan nisem prava,« razlaga starejša domačinka Rozalija Gregorec.
Domačinka Marjeta Votek pa dodaja:
»Smo presrečni, da takšno cerkev imamo, veliko turistov pride, ki se zanimajo zanjo. In ponosno smo lahko na Plečnika, da imamo v vasi takšno znamenitost.«
Poklon lokalnemu okolju
Pomen cerkve je med domačini močno zasidran, to je mogoče začutiti v vsakem pogledu, v vsaki besedi. Solze v očeh razkrivajo, kako globoko je ta stavba vtkana v njihov vsakdan.
Za to izjemno dediščino je zaslužen Plečnik, ki je prepoznal arhetipsko moč prostora: duhovno, kulturno in oblikovno. Poklonil se je lokalnemu okolju, ga vgradil v svoje delo in se hkrati lotil popolnoma novega tipa gradnje.
»Tu se soočamo s popolnoma drugačnim tipom, torej tu ohrani tudi nekaj teh prvin, ki pa so v nekem zelo ubranem sozvočju z arhitekturo, ki je lokala. Torej, kaj je tisto, kar je genij Plečnika v Bogojini? On ni nič rušil.
V skadu s sintagmo, ki je zelo znana, da kar so stari dobro napravili, že ne kaže rušiti,« razlaga umetnostni zgodovinar Janez Balažic.
Domačini dejavni soustvarjalci
V prvih dveh načrtih Plečnik sploh ni predvidel ohranitve stare cerkve. Kljub temu pa je gradnja v Bogojini postala skupinski podvig, domačini niso bili le ponosni opazovalci, temveč dejavni soustvarjalci.
»Tisto, kar treba na neki način narediti, poklon poleg Plečnika je tudi domačinom, ki so vztrajali pri gradnji te cerkve in pravzaprav dosledno opravljali vse tisto, kar je Plečnik v svoji zasnovi zastavil,« dodaja Balažic.
In tako so domačini že od same gradnje »bele golobice« tesno vpeti v njeno zgodbo — s svojim delom, vztrajnostjo in skupnostnim duhom.
»Pa kako so to gor vozili s konjsko vprego. Pa tam raztovarjali. Moški so pomagali pa so potem gor v cerkve postavljali. Ženske pa so na glavah nosile malto v škafih,« se spominja Gregorec.
Velikokrat nerazumljen genij
Tako kot je Plečnik zaznamoval življenje domačinov, je zaznamoval tudi stroko.
Bil je samosvoj, pogosto nerazumljen, a vse bolj prevladuje prepričanje o njegovi izvirnosti in geniju - o arhitektu, ki je znal prepoznati arhetipe prostora in jih preoblikovati v brezčasno arhitekturo.
»Vse bolj zmaguje ta misel, o izvirnosti, o neki nepotvorjenosti, o nekem geniju, ki ga je pravzaprav skozi arhetipe spoznaval Prekmurje in ga znal tako imenitno osmisliti v arhitekturi sami na zunanjščini in seveda tudi notranjščini,« še pravi Balažic.
Skupaj ustvarili nekaj brezčasnega
Domačini še vedno skrbno ohranjajo njeno podobo in pomen. Cerkev ni le arhitekturni spomenik, temveč živa dediščina.
»Mislim, da domačini, tako 'Boganjčari', kot tudi farani iz vasi okoli izjemno dobro poznajo Plečnika, tudi vidijo oziroma so tudi nekako že prepoznali to bomo rekli neko evropsko, če hočete tudi svetovno veličino te arhitekture in jo samo po sebi odlično ohranjajo,« pravi Balažic.
Sto let po začetku gradnje »bele golobice« njena lepota še vedno povezuje skupnost in navdihuje obiskovalce od blizu in daleč.
To ni le zgodba o arhitekturi, temveč o ljudeh, prostoru in času, ki so skupaj ustvarili nekaj brezčasnega.
