Miran Jelen iz Pobrežja že pol stoletja izdeluje klopotce - njegovi unikatni izdelki končajo tudi v Združenih državah Amerike.
Ko se po vinogradih severovzhodne Slovenije zaslišijo značilni zvoki klopotca, pomeni, da grozdje zori in da se bliža trgatev.
Ta lesena naprava, ki je nekoč odganjala ptiče, danes pa predvsem ohranja tradicijo in daje poseben pečat vinogradom, je že desetletja življenjsko delo 62-letnega Mirana Jelena iz Pobrežja.
»Klopotec je slovenski izum in simbol naše dediščine. Čeprav naj bi odganjal ptiče, ima danes predvsem estetsko in simbolno vlogo,« je povedal Jelen, ki se je izdelovanja lotil že kot deček.
Njegov prvi poskus pri dvanajstih letih sicer ni dolgo zdržal, a ga to ni ustavilo. Skozi desetletja je izpopolnil znanje in danes velja za enega redkih mojstrov, ki še skrbijo, da tradicija ne ponikne.
Več sto klopotcev doma in po svetu
V skoraj pol stoletja je Jelen izdelal več sto klopotcev različnih velikosti. Največ jih najdemo na Štajerskem in v Pomurju, a njegove naprave klopotajo tudi v Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Romuniji in celo čez lužo, v Združenih državah Amerike.
Poleg velikih klopotcev izdeluje tudi miniature, ki jih ljudje radi naročajo kot okras ali spominek.
»Klopotci morajo biti narejeni iz šestih vrst lesa - hrasta, akacije, jesena, hruške, kostanja, smreke …
Vsaka vrsta ima svojo vlogo in prispeva k posebnemu zvoku,« je povedal. Vsak klopotec sestavlja približno 40 lesenih delov, zato je natančnost pri izdelavi ključna.
Slovensko-goriški in haloški klopotec
Obstajata dva tipa slovenskih klopotcev. Slovensko-goriški, ki ima štiri lopute, in haloški, s šestimi loputami. Razlike so opazne tudi v zvoku, saj se bati izdelujejo iz različnih vrst lesa, kar daje napravi značilno klopotanje.
»Najlepše je, ko jih poslušaš ponoči, ko je tišina in se z različnih hribov sliši vsak svoj glas,« pravi Jelen.
Klopotec ima tudi svojo sezono, postavlja se ga med 25. julijem in 24. avgustom, ko grozdje začne zoreti, pospravlja pa se ga do 11. novembra.
Strast do lesa in dediščine
Čeprav po poklicu ni mizar, je Jelen z lesom povezan od malih nog. »Les je kot živo bitje, ima barvo, težo, vonj, glas. Ko ga primeš v roke, začutiš toplino,« je povedal in dodal, da je ravno raznolikost lesa tisto, kar ga je vedno navduševalo.
Prav to spoštovanje do materiala je razlog, da njegovi klopotci veljajo za izvirne, kakovostne in dolgotrajne.
Miran Jelen ima tudi certifikat kakovosti »domače umetnostne obrti«. Poudarja, da kljub temu izdeluje klopotce ljubiteljsko, tako kot so jih včasih stari mojstri.
»Moja želja je, da bi se ta tradicija ohranila. Na klopotce moramo biti ponosni in jih prenašati naprej iz roda v rod,« še dodaja.
Slovenski klopotec očaral tudi čez lužo
Posebno zgodbo ima Jelenova sodelovanja z Američanko Kathleen Wills, učiteljico umetnosti iz Montane, ki je v Sloveniji odkrila klopotec in ga želela predstaviti domačim kot unikatno slovensko posebnost.
Prav Jelen je bil tisti, ki je izdelal miniature, ki jih je odnesla čez ocean - tako slovenski klopotec danes simbolično povezuje vinograde Podravja z ameriško prerijo.
