VIDEO: Gabriela Babnik Ouattara o Afriki, pisanju in slovenskem literarnem prostoru

V oddaji Med nama na televiziji IDEA je tokrat gostovala slovenska pisateljica, literarna kritičarka, publicistka in prevajalka Gabriela Babnik Ouattara.

V pogovoru s Samanto Gomboc je razgrnila, zakaj je svojemu priimku Babnik šele po dolgih letih dodala še možev priimek Ouattara, kako se je spreminjalo njeno pisanje od prvenca Koža iz bombaža do najnovejših romanov, pa tudi, zakaj Afriko pogosto gledamo skozi zelo popačena očala.

Zakaj je priimek Ouattara dodala po 15 letih?

Babnik je pojasnila, da drugi priimek nosi po soprogu, a odločitev ni bila le simbolna. »V bistvu sem potrebovala nekje petnajst let, da sem pridala svojemu prvemu priimku Babnik tudi pač drugi priimek Ouattara, kar mi v resnici veliko pomeni, in to je tudi priimek mojih otrok,« je povedala.

»Ugotovila sem, da v tujini pravzaprav nisem mogla prečkati meje, ker so imeli otroci drug priimek od mene,« je opisala.

Priimek Ouattara je v Zahodni Afriki, kot je poudarila, prepoznaven tudi družbeno: »Afriška družba je na nek način zelo hierarhična, tako da tvoj priimek te označi, kam v družbenem smislu sodiš.«

Koža iz bombaža in stereotipi o Afriki

Koža iz bombaža (2007) je bila njen literarni prvenec, ki jo je, kot je dejala, »dejansko izstrelil v to literarno sceno«. Spomnila se je tudi klica ob nagradi za najboljši prvenec in občutka, ki ga takšna potrditev prinese: »To ti da krila, to ti da polet.«

V romanu je že zgodaj odpirala vprašanje, kako Zahod (in tudi Slovenija) govori o Afriki – in zakaj je ta govor pogosto omejen na klišeje. Slikovito je povzela tipični 'repertoar': »Ko pridemo do Afrike, pišemo o sončnih zahodih, pišemo o živalih oziroma pač uprizarjamo živali, vidimo otroke, afriške otroke s trebuhi, potem vidimo muhe, ki lezejo povsod …«

Po njenem takšne podobe zgrešijo realnost sodobne afriške družbe. »Moramo vedeti, da se v Afriki ogromno dogaja, glede filma, glede mode, glede glasbe,« je poudarila in dodala, da te poenostavitve pogosto povedo več o nas kot o prostoru, o katerem govorimo.

Od 'nedolžnosti' prvenca do biografskega žanra

V pogovoru je začrtala tudi razvoj svojega opusa: od zgodnjega vstopa v literaturo do del, ki se bolj zavestno igrajo z zgodovino, biografijo in literarno konstrukcijo. »Zdaj se pač ukvarjam s trilogijo, zaključujem trilogijo, pravzaprav vzamem biografski žanr in ga potem pretvorim z zgodovinskim, literariziram …«

Posebej se je ustavila pri romanu Nostalgija po prihodnosti in pri Ivani Kobilci, o kateri vemo zelo malo in jo je iskreno navdihnila: »Fascinirala me je ta njena, bom rekla, predanost umetnosti.«

Ko je govorila o drugi polovici Nostalgije po prihodnosti, je izpostavila migracije in občutek 'vmesnosti' – teme, ki jo spremljajo že dolgo. V pogovoru je opisala izkušnjo druge generacije migrantov in dilemo pripadnosti, ko te okolje neprestanoma potiska 'nazaj', v kraje, kjer niso bili rojeni in jih v resnici niti ne poznajo.

V tem okviru je pojasnila tudi naslov. »Ti ljudje v resnici nimajo ničesar … Večinoma jih definira to pričakovanje, kaj bo prihodnost prinesla, ne to, kaj so pustili za seboj, ampak kaj šele lahko ustvarijo,« je dejala.

Pogovor ni ostal le pri temah romanov, ampak je šel tudi v pisanje kot tako. Babnikova je odkrito priznala, da ob družini in številnih projektih ne more pisati neomejeno dolgo: »Ne morem več kot uro pa pol, dve uri na dan, ker me to izčrpa …«

Opisala je tudi, da veliko študira, preden se loti pisanja, in da se v zgodbo pogosto 'prebije' šele po daljši pripravi.

Slovenski literarni prostor in »kaznovalna politika«

Eden najbolj napetih delov pogovora je bil posvečen njenemu doživljanju slovenskega literarnega prostora in izkušnji obtožb, ki jih razume kot odziv na zahtevo po transparentnosti. 

Povedala je, da je v določenem obdobju 'videla mehanizme', in se spomnila trenutka, ko je doma povedala soprogu: »Veš, kradejo, kradejo, denar gre skozi okno.«

Nato je, kot je dejala, sledila kazen: »Potem sem bila obtožena plagiatorstva, kar je bila pač v bistvu politična obtožba, ki nima nikakršne veze z mojim pisanjem.«

Dotaknila se je tudi posledic, ki jih je tak pritisk imel na družino: »Ta medijski umor, ta linč … je vplival tudi na moje otroke.«

Zakaj literatura ni nikoli nevtralna

Na vprašanje, ali je literatura politično dejanje, je odgovorila brez ovinkarjenja: »Absolutno, absolutno je …«

Ob tem je opisala tudi občutljivost jezika: »Ti imaš vedno neko pozicijo, neko glediščno točko, iz katere pišeš in ta pozicija nikoli ni nevtralna.«

O oddaji Med nama ...

Oddaja Med nama je na programu televizije IDEA vsako sredo, ob 18.30 in 20.15, s ponovitvami ob nedeljah, ob 18.00 in 20.00. Oddaje so dostopne tudi na YouTubu in Spotifyu.

Sogovornike poleg Samante Gomboc v oddaji gostijo še Marjan Dora, Miša Zečević, Benjamin Langner in Uroš Maučec.