V Miamiju polno mladega mesa, napoved za Čikago pa -10 in sneg

V murskosoboški Novi dvorani je gostovala zasedba Mestnega gledališča ljubljanskega z muzikalom Nekateri so za vroče. Vsega je bilo dovolj – moških modrčkov in dlakavosti, mafije, alkohola, pomanjkljiva je bila le strast do saksofona. 

Obubožana čikaška muzikanta Joe in Jerry se po nesreči in povsem mimogrede znajdeta sredi nekega mafijskega obračuna. Ker jima strežejo po življenju, obvarujeta svojo kožo tako, da emigrirata v Miami, in sicer se v podobi dveh žensk priključita ženskemu orkestru - Joe kot saksofonistka Josephine (Gregor Gruden) in Jerry kot kontrabasistka Daphne.

Skupni imenovalec vseh komičnih zasukov je vloga njune menjave spola, ki se povsem naravno prilagaja toku dogajanja in razpletanja zgodbe. Izjemni so znaki spolne konfuznosti (izjava »Srečen sem, ker sem moški« se verjetno namerno dotika slovenske estrade), pomenljivo je tudi natikanje para kastanjet v predel moških mod in nadvse prikupen je odnos moških do svojih umetnih ženskih prsi, ki pa, ker se seveda gibamo znotraj romantično-gangsterskega žanra, rezultirajo tudi v različne druge izpeljanke kot je grožnja zadavitve z modrčkom ipd.

Režijsko je Stanislav Moša v muzikal vpeljal elemente stripa in plejbek, se pravi v naprej posneto glasbo. Vključen je bil tudi song Želim, da bi ljubil me, ki ga je odpela Sugar Kane (v zimzeleni filmski različici Marylin Monroe).

Sugar Kane je svojo vlogo predstavljala sprva z nekoliko zadržano erotiko, bolj poudarjena je le-ta bila v igrivih trenutkih kot je bilo prenočevanje na vlaku pri Daphne in pri zapeljevanje impotentnega milijonarja.

Zamenjava spola ravno pripelje obubožana muzikanta do končne sreče – Daphne se zaroči s pravim milijonarjem, Josephine oziroma nesojeni milijonar, naftni mogotec (ustvarjalec blagovne znamke olja Shell, ki pa na koncu ostane le Jakobova školjka) pa se zaljubi v seksi pevko Sugar Kane (Jana Zupančič), ki ji ni potrebno več skrbeti, da ga ne bi mogla preboleti zaradi tega, ker je za vsakim vogalom Shellova bencinska črpalka, saj, kot navajajo v predstavi – Shell nikoli ne bo firmica kot Petrol.

Na koncu se ženske vloge Daphne in Josephine postopoma razpletata nazaj v moško vlogo, pa vendar je vsaj eni dovoljeno soobstajati kot ženska, saj »Nihče ni popoln«, ki je končni stavek.

Tekst, foto: Janja Bürmen