To ni streha Prekmurja, to je streha ustvarjalcev dokumentarca.
»Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano.«
Napovednik za dokumentarni film Goričko, streha Prekmurja, ki so ga sinoči premierno predvajali na Radioteleviziji Slovenija, je bil videti obetavno. A težko pričakovani izdelek, pod katerega se je kot režiser in scenarist podpisal Aleš Nadai, se je izkazal za nekaj povsem drugega.
Dobili smo stereotipni prikaz posedanja v gostilni, zmedeno zgodbo in nepovezane pripovedi ljudi, ki niso izpolnili obljube napovednika o prikazu načina življenja ljudi na Goričkem.
Format dokumentarca tudi zaradi počasne kamere, montaže izjave na izjavo in neizčiščene slike deluje zastarelo, vsebina ni skrbno oblikovana ali pa je zgolj slabo premišljena, da glasbe niti ne omenjamo.
Skozi dokumentarec nas spremlja melanholična melodija in tam nekje pri 'novogradnji iz leta 1965' se vprašamo: »Kako dolgo še?«
Kje je gorička kulinarika? (Okej, imamo Bineta, ki pa ne pripravlja goričkih jedi, juhu.) In vrhunska gorička vina? (Pa ne tista, ki so pregovorno zgolj za špricer ali še to ne.)
Kje je vse bolj razvijajoča se MTB scena? Pa pohodniške poti? Motokros in nogomet?
Kje so izstopajoče turistične zgodbe? Pa vsa butična prenočišča, ki bi nam jih lahko zavidali še v opevani Toskani?
Kje je bogata kulturna dediščina? Prenovljena Cilina iža? Kje so mlini? Pa propadajoči dvorec Matzenau?
Kje je lončarstvo? Pa žganjekuha in slamokrovstvo? (Imamo pa konopljo, s katero lovimo ribe - čakaj, kaj?)
Kje je kmetijstvo (dobre in slabe plati), ki je še vedno močno vpeto v vse pore življenja na Goričkem?
Kje so znamenite goričke veselice?
Kje je bogata narava ter številne ohranjene živalske in rastlinske vrste, ki jih ljudje vse bolj razumejo in cenijo? Kje so gozdovi in izjemni primerek največjega kostanja pri nas?
Še najbolj izstopajoča je zgodba o nekdanji diskoteki Lokomotiva, ki med Goričanci velja za legendarno.
A Goričko je toliko več, kot nas dokumentarec prepričuje. Škoda.
Verjamemo, da so ustvarjalci oddaje na Goričkem dobro jedli in pili. Niso pa se niti potrudili.
Na Radiotelevizijo Slovenija smo poslali tudi novinarska vprašanja. Med drugim nas zanima, kakšna je bila gledanost dokumentarnega filma, kako dolgo so ga snemali in koliko denarja so vložili v nastanek.
In pa seveda, kako komentirajo zaigrano popivanje v gostilni, s katero je zgrajena zgodba. V regiji, kjer je alkoholizem še vedno tako močno zakoreninjen.