Odrsko dogajanje muzikala že v samem začetku vsrka občinstvo v svoje muzikalično dogajanje, gledalca prepričljivo razneži do te mere, da popolnoma verjame in se prepusti romantični odrsko-glasbeni iluziji: plesu, odlični glasbi in zimzeleni ljubezenski zgodbi. Slednja govori o redovniški pripravnici Mariji, ki intenzivno in močno čuti življenje; naravo, glasbo, sočloveka. Mešanica njene samostanske preprostosti, naivne drznosti in nagajivosti je pravi balzam za disciplinirano, konvencionalno in bogato družino Trapp s sedmimi otroki brez matere, h kateri pride za varuško. Čustveno zlomljen vdovec stotnik Trapp velja za strogega očeta, ki z otroki komunicira le preko »komandiranja«, otroci pa vestno izpolnjujejo njegove ukaze takoj ko zažvižga. Šele s prihodom Marije družina zares spoznava kaj pomeni biti - živeti, se veseliti - peti. Njih življenje šele takrat dobi ustrezne tone in note za družinsko simfonijo, ki pripelje do poroke Marije (na odru Simona Vodopivec Franko) in stotnika von Trappa (na odru Borut Veselko).
Magični zasuk in začasni padec romantike povzroči nacizem, ki je tisti, ki na odru razblinja romantično iluzijo. Močnejša od nacizma je v določenem trenutku le še pesem, glasba. »Rdeče podlaga s črnimi pajki« - kot otroci poimenujejo nacistično zastavo - se na odru pojavlja iz trenutka v trenutek pogosteje. Sprehod nacističnega paznika med nami, občinstvom, medtem ko družina poje na odru, samo dodatno stopnjuje tesnobo tudi v gledalcih. Muzikal se konča s pobegom družine v Švico pred nacizmom.
Romantična zgodba muzikala je na prvi pogled še vznemirljivejša zaradi avtobiografskega ozadja besedila, ki je narejeno po besedilu, avtobiografskem romanu Hvalnica družine Trapp, avtorice Marie Auguste von Trapp (v slovenskem prevodu Franceta Šetarja, 2008). O pevski družini Trapp sta posneta dva filma - avstrijska »Družina Trapp« (1956) predpostavlja zrelo občinstvo, ameriško glasbeno komedijo »Moje pesmi moje sanje - The sound of music (1965) pa odraža predvsem izjemna prilagoditev otroškemu dojemanju.
Kot zanimivost lahko še omenimo, da je film Moje pesmi moje sanje med drugim tudi sestavina »kulturnega turizma«. Številne turistične agencije ponujajo aranžmaje »Po sledeh filma Moje pesmi moje sanje« s poudarkom na spoznavanju zgodovine filma in občudovanjem čudovite avstrijske alpske pokrajine. Tako si lahko ogledate baročni park pri dvorcu Mirabell (tu je Marija pela pesem Do-Re-Mi), možna pa sta še ogleda rokokojskega dvorca LEOPOLDSKRON, kjer je bilo bivališče družine von Trapp in ogled samostana NONNBERG, kjer je Marija bila redovniška pripravnica. Vila von Trappovih stoji še danes v elitni četrti Salzburga, prizadevanja spremeniti jo v hotel, zaenkrat še niso obrodila sadov.
Avtorica: Janja Bürmen
