V Gledališki in koncertni dvorani Lendava je potekala komična monoigra Čefurji raus! Predstava skozi humoren monolog odkriva vzroke in tegobe pa tudi prednosti »čefurske mentalitete«, seveda v sopostavljanju s slovensko. Predstavlja problematiko bosansko-srbskih priseljencev in njihove jezikovne asimilacije. Odgovarja na vprašanje o vzrokih glasnega »nabijanja čefurske muzike v avtih«. Vrhunec humornih čefursko-fužinskih monologov igralca je gledalčevo tiho zavedanje, da je sicer realno dogajanje na »Fužinama« lahko tudi krovna metafora za omrtvičenost ustroja sodobne družbe. In stereotipov v podobi nekega naroda v književnosti.
Skoraj uro in pol trajajoči monolog (ki ga izjemno upodobi igralec Aleksandar Rajakovič‡) priča o stalni čefurski tematiki: alkoholizmu, nasilju, sanjah slehernega čefurja o vrhunskem športu, navijaštvu, posedanju pred bloki, ki je pravi čefurski nacionalni šport. Spotika se ob problematiko preživljanja »čefurskega« otroštva v blokovskem naselju na Fužinah. Odrska predstava s humornim govorom predvsem zabava na račun »štosov« o Bosancih in Srbih pa tudi Slovencih, vendar se pojavljajo tudi resnejši monologi, ki na iskren način spregovorijo o težavnosti čefurske identitete pubertetnika znotraj razrvanih balkanskih družin ipd. Tako dobi smešenje na račun Balkancev drugo dimenzijo in perspektivo gledanja za gledalca.
Glasno nabijanje bosanske glasbe v avtu ima povsem ekvivalentno vrednost slovenskemu igranju bowlinga kot načinu sproščanja, v tej točki se izenačita Mile Kitič‡ in Nuša Derenda: »Najjač‡i smo, najjač‡i. Cigani smo, cigani. Nekaj je v tem nabijanju muzike v avtu, pa odprtimi šipami, pa s počasno vožnjo, pa vsemi temi štosi. Največji užitek je videti ljudi, kako zavijajo z očmi, ker veš, da jim ne sede ta muzika. Pa da bi nas vse potamanili pa poslali nazaj v Bosno. In potem greš deset na uro po mestu in nabijaš Mileta Kitič‡a, da ga vsi slišijo. Kaj je, mamicu vam vašu? Kaj gledaš? A bi batine? Noben ti nič ne more in si lahko pameten, si lahko čefur, če jim paše ali ne. V avtu ti ni treba razmišljat, kaj si folk misli o tem, da si čefur. Pelješ se mimo in te boli kurac. Ne vejo, kdo si, ne vejo, kje živiš, kako se pišeš, nič ne vejo. A ti kaj ni jasno? Da ne bomo po bremzah pa bodo šake padale. Močen si, to je to. Ni srama, pa ne bojiš se, da ti bo kdo kaj sikal. Pa še dobra zajebancija je lahko.«
Največji strah čefurskega moškega je, kot izvemo iz monokomedije, strah pred ločitvijo od žene, kajti ko mož ostane brez žene, nima več nikogar na kogar bi stalno valil krivdo: "Ločenec je pa za čefurje enako kot največ‡e siroč‡e. To, da te žena pusti, je za njih največja sramota od vseh. "Kako si joj to dozvolio? Jado jadni. Ko te učio u životu?" Po mojem lahko v Bosni ločenci uveljavijo status invalida in dobivajo podporo od države. Ostavila ga žena! in Ostao bez oboje ruke!, to ti je nekje ista stvar."
Prazen oder, neizdelana scena oziroma pomanjkanje posebne osvetljave zapolni edinstvena energija igralca, ki z izjemno razvejanim spektrom pripovedne tehnike in natančne in predvsem dodelane gestikulacije nadomešča ta scenski manko na odru. Rajakovič‡ z navidezno lahkotnostjo ustvarja humorno atmosfero dialogov Bosancev (s Slovenci). Različne nacionalne identitete izraža predvsem skozi jezik (srbohrvaščino, slovenščino, sleng). Predvsem čefurski poulični jezik je tisti, ki je gonilo za aktivno in neumorno sledenje monologom igralca in daje sočnost pripovedovanja.
Skozi raznorazne tehnike govora in mimike igralec ponazarja večje število različnih likov, kjer izstopajo predvsem čefurski liki, poleg so seveda prikazani slovenski liki, predvsem pa se je potrebno osredotočiti na njihovo razmerje. Ob tem se lahko vprašamo ali pomeni biti čefur isto skozi slovenske oči kot tudi oči drugega naroda? In kaj so Slovenske Konjice brez Fužin oziroma obratno? Primerjanje podob narodov v literaturi preučuje znanstvena panoga, ki se imenuje imagologija. Ukvarja se s podobami različnih narodov v književnosti. Vodilni evropski imagolog je francoski literarni raziskovalec Daniel-Henri Pageaux. Imagologija preučuje tudi stereotipe, s čimer se približuje kognitivni psihologiji.
V omenjeni predstavi smo priča podobi Slovencev v čefurskih očeh. Morebiti bi enkrat za spremembo bilo zanimivo postaviti v ospredje slovenske stereotipe v očeh Bosancev (slovenska neiskrenost, nesolidarnost, nesodelovanje, nezabavljaštvo, moralna togost). Zanimivo je vprašanje kje se začne mržnja in kje norčevanje iz nekega naroda oziroma kako eno prerašča v drugo z različnih perspektiv gledanja na določeno narodnost.
Tu je treba poudariti, da je roman Čefurji raus! (predstava je dramatizacija omenjenega romana) naletel na neodobravanje s strani Združenja policistov Slovenije, saj naj bi policaje skozi literarne junake v romanu avtor predstavil homofobno. Predstavo pa si policaji kljub vsemu lahko mirno ogledajo, saj se jim monokomedija sploh ne posveča pretirano.
Avtorica: Janja Bürmen
