Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota: Sandi Červek, Slika

Sandi Červek
Slika, 1996
olje, platno
140 x 190 cm
inv. št.: 476/S

Sandi Červek se je kot izjemen, brezkompromisen in izviren umetnik širši javnosti predstavil že v svojem poaakdemijskem obdobju v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. V širšo kritiško in laiško zavest pa se je neizbrisno vpisal s svojimi tako imenovanimi črnimi slikami. 

Svoje črne slike, ki jih sam posamično poimenuje s preprostim naslovom Slika začel ustvarjati na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Znotraj majhnega polja možnosti ustvarjanja samo s črno barvo je Červeku uspelo narediti izjemno velike korake, saj se je možnost likovnega raziskovanja razkrila kot precej bolj široka in s tem tudi zahtevnejša, kot se je zdelo na prvi pogled. 

Znotraj majhnega in zamejenega prostora, ki izhaja iz želje, narediti slike samo s črno barvo, ne da bi se ponavljale, naredi Sandi Červek ogromen razvoj. 

Na začetku njegovega razvoja njegove črne slike izgledajo kot groba raševina, na koncu ta raševinast značaj njegovih slik nadomesti prefinjena viskoznost. 

Na ptujski razstavi je prvič predstavil tudi svoje slike, ki pa niso več povsem črne, temveč temno modre. Dejstvo pa je, da se gledalcu, te slike, če jih gleda posamično, zdijo črne. Šele, ko so postavljene ob bok črnim slikam, se razkrijejo kot temno modre. Princip je isti, saj Červek tudi pri teh slikah hoče ustvariti zrcala svetlobe, ki ne sledijo načelom gestalt psihologije. 

Ne ločujejo se namreč na ozadje in svetlobo, temveč eno omogoča drugo. Uporaba temno modre barve pa mu je omogočila še dodano iluzijo vibrirajoče meglice kot prostorske cezure med gledalcem in sliko, hkrati pa mu v tehničnem zaradi posebnih in bolj odzivnih difrakcij svetlobe, omogoča lažjo zasnovo postavitev razstav.

Dejstvo, da Červek privede svoje slike do skrajnega roba, ni usodno, saj ta rob ni nepredušna in hermetična opna. Je zgolj nevarni in nevzdržni rob, meja ali limes, izza katere se nahaja možnost vseh ostalih prostorov. Červek se še enkrat uspešno in previdno izogne zanki, ki mu jo nastavlja obsesivno ukvarjanje z na videz istimi problemi. Červek se ne izogiba skušnjavi, da bi naredil vsaj dve isti sliki; kar pa ni mogoče, saj se njegove slike fraktalno ne replicirajo in ne predstavljajo ponavljanje ene in iste zgodbe. Tudi takrat ne, ko je to slikarjeva zavestna namera.

Červekova Slika postane enakovredna retorični figuri imenovani oksimoron, pri kateri gre za to, da se besedi prida epitet, ki je videti njeno nasprotje. Tako so recimo agnostiki govorili o temni svetlobi, alkimisti pa o črnem soncu. Struktura poslikanega platna spominja na močno povečane prstne odtise v negativu in na piktograme, izpisane v »Brailleovi« pisavi. Spominja nas na črno mačko, ki s svojim gibanjem reflektira odseve sončnega dne, na jato srebrnkastih rib, ki neprestano spreminjajo smeri svojega gibanja in na skrbno oblikovani grušč v zenovskem vrtu.

Poteze oziroma vrezi, ki jih dela Červek, nam ne pričajo toliko o sledovih človeške roke, ampak prej o njeni odsotnosti. Červekova slika izgleda, kot da bi bila odtisnjena s svojega prototipa ali matrice. V tem smislu Červekove slike aludirajo na acheiropoieton oziroma na podobo, ki ni bila narejena s človeško roko. Videti je, kot da Červekova črna ali modra slika sploh ni slika, ki bi jo naslikala človeška roka. Pred nami se prikaže in razgrne nekaj, kar bi lahko bil tudi objekt ali vulkansko steklo, obsidian, ki so ga naredile naravne ali nadnaravne sile brez kakršne koli pomoči človeške roke. 

S tem, ko slikar mukotrpno in filigransko s slikarsko lopatico vrezuje zareze v črno barvo, z neizmerno številčnostjo teh zarez izrazi na površini strah pred praznim prostorom ali horror vacui. Pri tem Červek svojega slikovnega polja ne izpolni z množico podob, ampak z množico zarez. Učinek, ki ga tako dobi, je paradoks, saj umetnik z načinom, ki ga v starejših umetnostnih spomenikih lahko razumemo kot horror vacui v smislu strahu pred zaprtim prostorom, doseže ravno obratno - na svojih slikah tako dobi brezmejno odprt prostor.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je prekmurska beseda za črno čarna. Tudi Červek v neuradnih pogovorih dosledno govori o svojih slikah kot o čarnih slikah. Prekmurska beseda čarno je homonim, enakozvočnica, beseda, ki se enako glasi, a ima drugačen pomen. 

Prekmurska beseda čarna je torej homonim, enakozvočnica, ki pomeni tako črno, kakor tudi čudodelno, čarobno, privlačno in očarljivo. Kot takšna, ta enakozvočnica izkazuje tudi pomene, ki jih vse po vrsti lahko povežemo s Červekovimi slikami. 

Sandi Červek živi in dela v Murski Soboti. Okolica Murske Sobote je, ravna razen obronkov Goričkega na severu, ravna kot »pladenj«. Oko v tej ravnini ne najde ničesar, na čemer bi si lahko odpočilo, saj je venomer prisiljeno gledati čez in s pogledom dobesedno »tipa« za tistim, kar se nahaja »izza« tega horizonta. 

Takšen način  vizualnega tipanja, ki je soroden eni izmed dveh antičnih teorij vida. Evklid in Ptolemaj, ki sta bila zagovornika te teorije vida, sta trdila, da oko pošilja žarke, ki potujejo skozi zrak proti objektom videnja, ki jih oko na takšen način »tipa«.

Sandi Červek se z vseprisotnostjo in vsemogočnostjo nevarne in neprekinjene ravne črte horizonta spopade tako, da to neprekinjeno črto tematizira in jo enostavno ujame in zapre s črnino ali modrino barvne mase. Svetlobo pa potegne iz slikovnega polja, kot tistega pravega prostora slike, v dejanski tridimenzionalni prostor gledalca. 

Červekove slike ne potegnejo gledalca vase v smislu kakšnega nevarnega vorteksa. Ta prehod je postopen, počasen in dejansko sam na sebi sploh ni opazen. Ne opazimo namreč prehajanja, opazimo le komunikacijo in poistovetenje s sliko, v kateri človeški vizualni spomin sprva nima nobene oporne prepoznavne točke, na zadnji stopnji pa postopoma, kot jetnik, ki se vzpne iz Platonove votline, postopoma spregleda in uzre »vse«. 

Červek je ob različnih neformalnih pogovorih vztrajno trdil, da ga »slika gleda«. Slika ima torej lastno življenje in svoj lasten pogled. Če se v prostranosti horizonta ne moreš uzreti v očesu drugega, lahko uzreš svoj zrcalni odsev v punčici očesa Červekove vsevidne črne ali modre slike. Červek s svojimi črnimi slikami in - v zadnjem času - tudi s temno modrimi slikami ustvari zrcala svetlobe in neke vrste sončne ure, ki nam odštevajo neki drugi, nelinearni čas, ki ga še tako dovršeni in sofisticirani kronometri ne morejo zaznati ne odštevati.

Sandi Červek (1960, Murska Sobota) je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1985 diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu. Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko in oblikovanjem. 

Sandi Červek je doslej razstavljal na 64 samostojnih razstav in na 198 skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova dela se nahajajo v številnih prominentnih javnih in zasebnih zbirkah. Leta 2021 je prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 2026 pa Jakopičevo nagrado za življenjsko delo. Živi in ustvarja v Murski Soboti.

Robert Inhof