Pomurski literat v svojem razmišljanju zajema dogajanje okoli muze Erato, spomenika, ki je v javnosti sprožil nemalo razburjenja.
Sledovi prekmurskih muz je naziv projekta, preko katerega bo na Trgu kulture prihodnji petek postavljen kip muze ljubezni Erato. Pisali smo tako o samem projektu kot tudi o kritikah in 'težkih besedah', ki kot dež padajo na ta še nepostavljen kip.
Svoj pogled na dogajanje okoli projekta pa je sedaj v kratkem razmišljanju strnil pomurski literat Feri Lainšček. Pravi takole:
"Od daleč je to gotovo videti takole: Murska Sobota je majno ravninsko mesto, primerljivo s stoterimi takimi mesteci širom Panonije in iz te perspektive je njen največji problem zagotovo ta, da ima težave s prepoznavnostjo. Tistim, ki so mesto kdaj obiskali in si ga torej pobliže ogledali, še najbolj ostaja v spominu po Spomeniku zmage, ki so ga leta 1945 postavili v čast sovjetskih in jugoslovanskih partizanov, zmagovalcev 2. svetovne vojne. Po načrtih ruskega arhitekta Arončika je bil zgrajen iz belega marmorja, bronasti plastiki sta delo bratov Kalin, topova, ki njegov specifični navdih samo še poudarjata, pa sta del takratne vojne opreme. V času po osamosvojitvi Slovenije je bil spomenik nekaj časa v nemilosti, saj so bili glasni tudi taki, ki bi ga želeli odstraniti. Odgovor na vprašanje, zakaj se je pravzaprav obdržal, je lahko danes, z malce distance tudi zafrkljiv, saj mirno lahko rečemo, da zato, ker je praktično edini javni spomenik v mestu.
Bolj pikolovski bodo seveda dodali, da v mestu stojijo še Spomenik narodnemu heroju Štefanu Kovaču, Spomenik prekmurskim književnikom in Spomenik padlim prosvetnim delavcem, ampak to je potem res že skoraj vse. Podatek, da v Murski Soboti že več kot pol stoletja nismo postavili praktično nobenega večjega javnega spomenika, je čisto zares osupljiv in kajpada tudi zgovoren. Z malce sarkazma je mogoče celo pomisliti, da v tem mestu res živijo ljudje, ki nikogar in ničesar ne spoštujejo. No, po bolj mili presoji gre verjetno le za to, da se tu ljudje o nekaterih rečeh stežka poenotijo in skupno dogovorijo. Najboljši dokaz, da je temu res tako, pa so – si morete sploh misliti! – spet razprtije ob postavitvi novega spomenika. Predmet take klavrne javne polemike je namreč zdaj kompleks skulptur z muzo ljubezenske poezije Erato kot osrednjim kipom, ki ga je ustvarila akademska kiparka in slikarka Irena Brunec-Tébi, prostor pa je dobil na Trgu kulture prav v središču prekmurske prestolnice.
Krovni projekt Sledovi panonskih muz je sicer otrok EPK Maribor 2012, v pretežnem deležu pa ga je financirala Mestna občina Murska Sobota. Prav o skupnem denarju, ki je bil namenjen za postavitev prvega iz serije kipov, je bilo tudi raztreseno največ besed. Od tistih plebejskih, da bi bilo v teh kriznih časih denar smotrneje porabiti za kaj bolj koristnega, do tisti sprenevedavih, ki namigujejo, da bi se dalo z njim plačati drugega, pač bolj ustreznega, ali morda bolj »našega« umetnika. A kakor koli že, ena izmed muz, ki so od nekdaj domovale na Olimpu, na zemljo pa so prihajale le v tiste kraje, ki so jim bili posebej ljubi, zdaj vendarle prihaja tudi v naše malo mesto.
Muze, kot utelešenje najvišjih človeških duhovnih in umskih stremljenj, so seveda prinašalke umetniškega navdiha in božanske modrosti. No, njihova simbolna vrednost táko križankarsko razlago seveda v mnogo čem poglablja, razširja in predvsem presega. Muza Erato, recimo, nam tako že s svojim imenom razkriva, da se najbolje počuti v družbi Erosa. Torej še zdaleč ne hlepi le po tem, da bi bila ljubljena in opevana, temveč je tudi prinašalka življenjskega erosa. Kiparkino izbiro, da nam ob prebujanju občutkov lepega ravno tu in zdaj instalira tudi simboliko ene izmed najbolj prvobitnih in spodbujevalnih sil, lahko torej razumemo kot izjemno angažirano dejanje.
Ko dodamo še simbolne pomene nekaterih drugih elementov, ki so vključeni v to bronasto in kamnito kompozicijo, nam njen nagovor postane še bolj razviden. Oblaki, kot uprizarjanje nebeške dejavnosti in obenem izklicevanje vseh oblik plodnosti, sova, kot hkratni simbol razumskega spoznanja in preroške jasnovidnosti, pa navsezadnje tudi labod, ptica življenja, s svojo brezmadežnostjo in epifanijo svetlobe – vse to nam da vedeti, da dobivamo s skulpturo Irena Brunec-Tébi veliko več, kot se nam morda na prvi pogled zdi. Dobivamo pa, hvala bogu, s tem tudi nadvse poglobljen in prepričljiv odgovor na pogosto plebejsko vprašanje, le kaj nam bodo muze v tem ubožnem času.
Psiholog Carl G. Jung, ki je postavil znanstvene temelje za preučevanje simbolov, med drugim pravi, da so simboli pravzaprav vsebine arhetipov, izražene v slikovni obliki. Arhetipi pa, to pač vemo, tako ali drugače sooblikujejo našo individualno in kolektivno usodo. Ni dovolj torej reči, da v resnici živimo v svetu simbolov, ampak je treba reči, da svet simbolov živi v nas. Vsebine in pomeni, ki jih v sebi skrivajo simboli, učinkujejo kot odmev, prenašajo izzive in učinkujejo kot gibala, pa če se tega zavedamo ali ne. Lepo je opaziti, da ustvarjalka panonske Erato vse to upošteva in svojo na videz realistično skulpturo napolnjuje z nevidno zdravilno snovjo, ki nam je v tem okolju še kako manjka.
»Morda se danes iz perspektive vsakdanjih opravil, skrbi in slepil zdi, da je pesniškost življenja Pomurcev v resnici nekakšna nostalgična, romantična iluzija, sanjarija ali celo pravljica, ki nezadržno in za vselej kopni celo iz poslednjih pomurskih pesniških duš. Pravzaprav je treba priznati, da je vsakdanji videz res tak. Vendar pa hkrati nedvomno velja, da je posameznik, ki ne vidi skozi zunanjo, površinsko igro zgolj videzov, ki skozi gladino ne vidi globine, ki skratka ne ve, da »videzi varajo« in da se za slehernim videzom stvari in dogodkov skriva njihova skrita resničnost, pač slep – in mu je težko pomagati,« je zapisal književnik Vlado Žabot ob predstavitvi Murskih balad in romanc, ki so bile še eden soboški EPK projekt. Že kmalu se je, njemu in vsem nam v zadovoljstvo, potem pokazalo, da so tukajšnji ljudje še kako dojemljivi za to skrito resničnost, ali pač pesniško resnico, saj so nove murske balade in romance že kmalu vzeli za svoje.
Ne dvomim torej, da bo tudi kip muze Erato v središču našega mesta pritegnil mnogo prijaznih pogledov in to je seveda dobro. Še bolj pa sem vesel njegove že omenjene notranje energije, ki je že pred postavitvijo pošteno pretresla »zatohlo panonsko mlakužo«, saj prav to mi sporoča, da smo ga postavili ob pravem času in na pravem mestu. Nekoč, ko se bo vihar v kozarcu vode polegel in se bo voda okoli njega zbistrila, pa nam bo ostal samo še smehljaj bronaste deklice, ki nas napeljuje, naj se, za božjo voljo, tudi sami še kdaj nasmehnemo."
