Na Okrožnem sodišču na Ptuju se je z zaslišanjem prič nadaljevalo sojenje 38-letnemu Tomažu Arkliniču, obdolženemu sodelovanja pri umoru svoje žene.
Umor je marca lani v okolici Kidričevega izvedla Aleksandra Škamlec.
Pričala je Škamlec, ki je sicer umor Arkliničeve žene na ločenem sojenju priznala in bila decembra lani obsojena na 28 let zapora.
V sodno dvorano je bila privedena iz zapora na Igu, oblečena v trenirko.
Zadržani odgovori
Na vprašanja sodnice je odgovarjala zadržano, pogosto z istim stavkom: »Sem svojo kazen dobila, vse sem že povedala. Moja izjava je ista leto dni.«
Sodnica jo je večkrat opozorila, da je kot priča dolžna odgovarjati. Na vprašanje, kdaj sta z obtoženim začela razmišljati o dejanju, je odgovorila: »Par dni prej. Ne spomnim se točno. Datumov se ne spomnim.«
Dogovarjanje o zločinu je označila kot nenačrtovano: »Vse je bilo spontano. Ni bilo detajlnih planov.«
Priznala je, da sta z Arkliničem »govorila o marsičem«, da »sta si zaupala«, in da je želela pomagati, ker »ni bil cenjen in spoštovan«. »Kriva sva oba,« je dodala.
Priznala, da spisala poslovilno pismo
Na vprašanja tožilke je potrdila, da sta se z Arkliničem spoznala avgusta 2023 kot sodelavca. »Zaupala sva si o težavah, ki sva jih imela oba v zakonih. Vedela sem, da je poročen,« je povedala. Zakaj je bil izbran prav dan 22. marec 2024, ni znala pojasniti: »Čisto spontano.«
Priznala je, da je pred dejanjem spisala poslovilno pismo in ga »dan ali dva prej« izročila Arkliniču, ki ga je po njenih besedah tudi prebral.
Rokopis umorjene je pred tem dobila od Tomaža.
Na dan umora sta se predhodno slišala, si pošiljala sporočila, prejela je tudi »znake«, in vedela je, kdaj bosta Tomaž in Sabina prispela.
Med zaslišanjem je bila čustveno pretresena in je zajokala. Na vprašanje, ali je Sabino peljal na kraj dogodka zgolj za pogovor, je kratko odgovorila:
»Ne.« Kritični dan pa povzela le z besedami: »Zgodilo se je.«
Truplo sama skrila
Po njenih besedah sta ob prihodu iz avtomobila izstopila najprej Tomaž, nato še Sabina. »Tomaž je šel prvi iz avta, ugasnil je luči, ne pa tudi vozila. Prepirala sta se. Ona je prišla za njim ven, šla je za njegov avto,« je povedala Škamlec.
Na vprašanje, ali je Arklinič videl, kaj se dogaja, je potrdila: »Ja, videl je. In tudi slišal. Sabina je kričala.« Nikoli pa je ni prosil, naj preneha: »Ne.« Kdaj je oškodovanka umrla, ni mogla natančno povedati: »Zdelo se mi je.«
Truplo je po dejanju sama premaknila v seno, medtem ko je bil Arklinič »pri avtu«. »Potem sva šla domov. Sva govorila. Bil je spremenjen, a ne znam opisati. Ni se mi zdelo, da ne ve, za kaj gre,« je povedala.
Naslednje jutro sta se videla v službi. »Bil je zamišljen, govorila sva, tudi o dejanju,« je priznala.
Šla na ogled kraja zločina?
Na vprašanje, zakaj je imela s sabo dva para lateks rokavic, je odgovorila: »Ne vem.« Potrdila pa je, da je vedela, da ima Arklinič otroke in da so bili »v varstvu« – kdo je to uredil, pa ji ni znano.
Priznala je, da sta bila nekaj dni pred dejanjem skupaj z Arkliničem že na kraju, kjer se je pozneje zgodil zločin. »Šla sva pač tja,« je dejala in dodala, da je bil kraj Tomažu poznan.
Zanikala je, da bi načrtovala skupno prihodnost z obtoženim, tudi ne prijateljskega ali drugega osebnega odnosa. Prav tako ni poznala pokojne Sabine in se z njo na kraju umora ni pogovarjala ali prepirala. Tudi pred tem je obtoženec ženi ni nikoli predstavil.
Na vprašanje, ali ji je Tomaž kdaj omenjal razvezo, delitev premoženja ali druge zasebne načrte, je odgovorila neodločno: »Mislim, da mi je nekaj govoril, a se ne spomnim točno. Ne vem več.«
Izjave Arkliniča in Škamlec se v določenih delih ne ujemajo
Ko ji je tožilstvo prebralo del izjave, ki se ne sklada z obtoženčevo – »v takšnih okoliščinah sem sledila Tomažu« – je Škamlec dejala: »Jaz sem njemu hotela samo pomagati.«
V nadaljevanju sojenja je sodnica Škamlec prebrala del obtožnice, kjer Arklinič trdi, da mu je soobtožena predlagala, da bi se njegove žene znebila na nezakonit način. Škamlec se takšne izjave ni spomnila. Na opis njegovega odziva, da naj bi bil šokiran, je odgovorila, da sta se pogovarjala o marsičem, ni pa potrdila takšnega konkretnega pogovora.
Zanikala je, da bi ga nagovarjala k dejanju, ali da bi sama dajala navodila. Prav tako je zanikala, da bi vedela, kdo je uredil varstvo otrok, ali da bi sama rezervirala wellness.
Po njenem prepričanju je Arkliniču kraj dejanja bil poznan, saj sta ga obiskala že nekaj dni prej.
Njegovo trditev, da se ob prihodu na kraj ni zavedal dogajanja in da nima jasne slike o poteku dogodkov, je zavrnila. Po njenih besedah je bil ves čas prisoten pred avtomobilom in je videl, kaj se dogaja.
Škamlec je zanikala, da bi se s pokojno Sabino na kraju dogodka prepirali, kar naj bi bilo del navedb v zagovoru obtoženega. Glede navedb, da naj bi mu dan po dejanju v službi izročila listek in ga pozvala, naj jo prijavi, je pojasnila, da to ne drži.
Po njenih besedah je pismo Arkliniču izročila že pred dogodkom, po njem pa ni bilo več nobenih pisem ali listkov.
Nož je že več let nosila v nahrbtniku, Arklinič ga ni nikoli videl
Zaslišanje Aleksandre Škamlec se je nato nadaljevalo z vprašanji odvetnice, ki se je najprej osredotočila na odnos med obtoženko in Tomažem Arkliničem. Škamlec je pojasnila, da sta bila sodelavca in da sta pogosto hodila na kave po službi ter se pogovarjala o različnih stvareh, tudi o osebnih težavah. Ob tem je povedala, da se ga nikoli ni bala, niti ni imela do njega posebnega spoštovanja.
Potrdila je, da je bil nož, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, njen in da ga je že več let nosila v belem-sivem nahrbtniku. Zanikala je, da bi ji Arklinič kdaj koli naročil ali predlagal, da Sabino napade, jo zakoplje ali si nabavi lopato ali kakšno drugo orodje. Po njenih besedah se je za vse odločila sama. Kot razlog je navedla, da mu je želela pomagati, saj ji je pogosto govoril, da ga žena ne spoštuje in ne ceni.
Na vprašanje, ali se je sama odločila za čas in kraj dogodka, je dejala, da se ne spomni, kdo je predlagal datum, se pa spomni, da sta nekaj dni pred dejanjem kraj obiskala skupaj. Na kraju naj bi opazila kup slame, vendar se o njem nista pogovarjala. Zanika tudi, da bi Tomaž videl njen nož.
Zagovornica je nadaljevala z vprašanji o tem, zakaj je želela pomagati. Ponovno je izpostavila, da se je obtoženi počutil ne spoštovanega in zapostavljenega v zakonu. Povedala je, da sta se o podrobnostih glede srečanja na kraju pogovarjala nekaj dni prej, vendar se ne spomni, kdo je predlagal načrt. Potrdila je, da je bilo to edino skupno predhodno obiskano mesto. Zanika, da bi Arklinič videl nož, in trdi, da mu ni bil znan njegov obstoj.
Arklinič umora ni skušal preprečiti
Sodnica je nadaljevala s preverjanjem podrobnosti. Škamlec je potrdila, da ji je Arklinič povedal, da gresta na kraj, a ne ve, ali je to pojasnil tudi Sabini. Zanikala je, da bi obtoženi poskušal dejanje preprečiti, in ni želela dodatno pojasnjevati okoliščin, saj naj bi vse že povedala.
Na vprašanja o komunikaciji kritičnega dne je povedala, da se je veliko pogovarjala z Arkliničem, vendar se ne spomni točnih vsebin. Poudarila je, da je bil Tomaž med samim dejanjem ves čas pred avtomobilom, ni izrekel niti ene besede in da ni nihče drug prišel na kraj. Prav tako ne zna časovno opredeliti, kako dolgo je vse skupaj trajalo.
Na vprašanje, ali je v času druženja pred dogodkom spoznala njegove otroke, je odgovorila nikalno. Sta pa z Arkliničem v pogovorih omenjala otroke, a brez konkretnih podrobnosti. Ne spomni se točno, kaj je povedala na prvem naroku, ko je priznala krivdo, pravi pa, da je povedala vse.
Ob zaključku je tožilka izpostavila, da je obtožena Tomažu dan pred dogodkom dala pismo, kar je potrdila. Prav tako je pritrdila, da je Arklinič vedel, zakaj je tistega dne pripeljal ženo na kraj dogodka. Iz sodišča je odšla v solzah.
