Butična hiša z razgledom na prekmursko ravnico ni nastala kot klasičen turistični projekt, temveč kot osebna zgodba o potovanjih, spominih in vrnitvi v domače okolje.
Ko je Pomurka po letih potovanj razmišljala o prostoru, kamor bi se lahko umaknila od vsakdanjega ritma, v ospredju še ni bila turistična nastanitev. Najprej je bila hiša. Nato razgled. In občutek, da ima tudi domači prostor lahko širino, kakršno sicer pogosto iščemo daleč stran.
Tako je na robu Prekmurja začel nastajati Kuferland, butična nastanitev, ki je danes odprta za goste, a njena zgodba se ni začela pri rezervacijah, platformah ali turistični ponudbi.
Začela se je pri popotnici, ki je dolgo spoznavala druge države, kulture in ljudi, nato pa del teh vtisov postopoma prenesla v domače okolje.
Najprej je bila hiša za umik
Prvotni namen hiše je bil precej oseben. Kupljena je bila kot prostor za oddih, kot kotiček, kjer bi bilo mogoče upočasniti tempo in se umakniti v tišino pokrajine.
Šele pozneje se je pojavila misel, da bi lahko občutek, ki ga ponuja ta prostor, doživeli tudi drugi.
Pri Kuferlandu zato ni šlo za projekt, ki bi bil od začetka zastavljen kot turistična zgodba. V ospredju sta bila lokacija in razgled na prekmursko ravnico. Ta odprta krajina, brez mestnega hrupa in brez dramatičnih kulis, je postala izhodišče za vse, kar je sledilo.
Ko gost stopi na teraso, se pred njim odpre horizont, vinogradi in počasno gibanje pokrajine. Prav ta prostorska tišina je eden prvih vtisov, ki ga prostor pusti.
Od gradbišča do prvih kovčkov
Pot od ideje do odprtih vrat ni bila kratka. Hiša je bila najprej gradbišče, nato skupek načrtov, odločitev, opreme, notranjih detajlov in organizacijskih nalog. Šele ko so prišli prvi gostje, se je prostor iz projekta spremenil v nekaj živega.
Takrat so se na terasi začeli prvi pogovori, zjutraj se je v kuhinji zaslišal zvok skodelic za kavo, razgled pa ni bil več le del načrta, ampak izkušnja ljudi, ki so tja prišli s svojimi kovčki.
Prav kovček ima v tej zgodbi poseben pomen.
Ime kot simbol poti
Ime Kuferland je nastalo iz simbola, ki Pomurko spremlja že dolgo. Kovček zanjo ni le predmet za prtljago, temveč nosilec poti, pričakovanj, izkušenj in spominov.
Drugi del imena, prostoru doda občutek malega sveta. Kuferland je tako postal kraj, kjer se srečajo poti, spomini in novi začetki.
Ker življenje ne dopušča, da bi bil človek ves čas na poti, je del občutka potovanja želela ustvariti doma. Ne kot kopijo krajev, ki jih je obiskala, temveč kot prostor z drobnimi namigi.
Notranjost kot zbirka vtisov, ne kulisa
Kuferland sicer ni zasnovan kot tematska hiša. V njem so sledi potovanj prisotne bolj tiho. Po prostorih so razporejeni majhni predmeti in suvenirji iz različnih delov sveta, vendar ne kot razstavni eksponati, ampak kot spomini, ki dopolnjujejo občutek domačnosti.
Kuhinja nosi rahel mediteranski, predvsem grški značaj. Ta se kaže v začimbah, materialih in drobnih poudarkih. Dnevni prostor ima toplejši pridih arabskega sveta, predvsem skozi teksture in ornamentiko. Spalnica pa se naslanja na japonsko estetiko minimalizma, ravnovesja in umirjenosti.
Namen ni bil ustvariti kulise, temveč atmosfero. Dovolj izrazito, da prostor nosi zgodbo, a dovolj zadržano, da ostaja zračen, umirjen in domač.
Izhodišče za raziskovanje Prekmurja
Čeprav se zgodba Kuferlanda sliši mirno in skoraj poetično, je odprtje nastanitve pomenilo tudi precej konkreten podjetniški izziv.
Pomurka je ob pripravi spoznala, da se ideja in izvedba pogosto premikata po različnih časovnicah. Gradnja, notranja oprema, birokracija, kategorizacija, rezervacijski sistemi in logistika so zahtevali veliko potrpežljivosti ter prilagajanja.
Najzahtevnejši del je bil prehod iz vizije v operativno realnost. Tudi po odprtju projekt ni zaključen v dokončnem smislu. Prostor se bo, kot pravi njegova zgodba, še naprej dopolnjeval z novimi detajli in izkušnjami.
Pomemben del zamisli je tudi povezovanje z okoljem. Gostom želijo približati okoliške ponudnike, od gostiln in vinskih kleti do turističnih kmetij ter lokalnih doživetij, ki niso vedno zapisana v turističnih vodičih.
Kuferland tako ni zamišljen kot prostor, ki bi goste zapiral vase, temveč kot izhodišče za spoznavanje Prekmurja.
Ko se bodo začele vračati zgodbe ...
Kuferland ne bo zares zaživel le zato, ker je odprt. Zares bo zaživel takrat, ko se bodo začele vračati zgodbe. Ko bodo gostje zapisovali vtise, ko se bo hiša polnila s spomini ljudi iz različnih krajev in ko se bo kdo odločil, da se vrne.
Po odprtju zdaj prihaja obdobje opazovanja in prilagajanja. Gostje bodo pokazali, kaj v prostoru deluje, kaj potrebuje nadgradnjo in kateri detajli bodo postali del njegove prihodnje podobe.
Želja Pomurke je preprosta. Da bi gostje ob prihodu začutili mir, radovednost in občutek, da so za nekaj dni stopili iz vsakdanjega ritma. In če bodo ob odhodu pomislili, da so bili vsaj za trenutek nekje drugje, je Kuferland dosegel svoj namen.
