Jože Kastelic na svojem vrtu v Montrealu
Z ženo se spogledujeta z mislijo, da bi se v Slovenijo nekoč tudi preselila.

Jože Kastelic, za kanadske prijatelje 'Joe' je čez lužo odšel zaradi ljubezni in v želji po spoznavanju novega sveta. Čeprav je dejal, da je odšel le začasno je v Kanadi ostal dobrih 40 let. Po vsem tem času pa se še vedno počuti kot ponosen Slovenec.

Ko se odseliš se ti čez noč življenje spremeni

Kastelic je po očetovi strani po rodu Dolenjec, a so se že v njegovi rani mladosti preselili v Prekmurje, od koder je bila tudi njegova mati.

»Želeli smo živeti na podeželju, na kmetiji kar je Prekmurje tudi ponujalo,« se tistih časov spominja Kastelic.

Izučil se je za zidarja in ta poklic opravljal do leta 1978, ko se mu je življenje popolnoma spremenilo.

»Leta 1978 sva se z ženo Dragico poročila in se še istega leta preselila v Kanado v Montreal. Moja žena se je odselila tja že tri leta prej, saj je imela v Kanadi teto in sestrično s katerima se je veliko družila. Odločila se je ostati,« pripoveduje Kastelic.

Pravi, da je bila selitev težka, a vseeno lažja od tistih, ki so se odselili tja že prej in tam niso imeli nikogar. Začeti so morali iz ničle in si ustvariti dom. Nekaterim je uspelo, veliko pa se jih je vrnilo v domovino.

Pripravljanje klobas s prijateljem Ivanom

Slovenci smo vedno bili radi skupaj

Svojo prvo zaposlitev v Kanadi je dobil v hladilnici mesa, kjer je delalo kar enajst Prekmurcev, med njimi tudi njegov najboljši prijatelj Ivan Novak.

»Ogromno je pomenilo, da si tam imel sorodnike, ali pa vsaj poznal kakega Slovenca. Navajanje na novo življenje je bilo tako vsaj malo lažje. Vsaj malenkost bolj si se počutil domače,« pripoveduje.

Po dobrih dveh letih se je nato zaposlil v tovarni usnja in tam delal vse do upokojitve.

Žena Dragica

Življenje v Kanadi, hiša v Prekmurju

Zanimivo, čeprav sta živela v Kanadi sta leta 1982 začela graditi hišo v Gančanih, na domačiji njegovih staršev. 

»Hišo sva v Prekmurju gradila zato, ker sva vedela da se bova domov velikokrat vračala, nekoč pa morda celo preselila za stalno,« pravi.

Čez lužo sta najprej živela v stanovanju v bloku in si šele leta 1992 v Lavalu v predmestju Montreala kupila hišo,
v kateri bivata še danes.

»V Slovenijo se vračava pogosto. Nekoč sva se na vsaki dve leti, zdaj pa že vsako leto. Sva v pokoju, nihče naju ne preganja,« v šali doda.

Hiša na domačiji v Gančanih

Pisana druščina v domači soseski

V soseski, kjer prebivata je izjemno pisana druščina stanovalcev. Za sosede imata Francoze in Vietnamce, prek ceste pa stanujejo Italijani, ki jih je v tem delu soseske največ ter Haitijci. Slovencev je vedno manj, saj so starejši pomrli, mlajši pa so se odselili v mesto.

»Z vsemi se razumeva in se pozdraviva«, razlaga Kastelic in doda: »Ampak je drugače. Z njimi spregovoriva le nekaj besed, kot  na primer: Dober dan ali Kako ste? V Sloveniji je vse bolj domače. V svoji ulici v Gančanih poznam vse in z vsemi lahko kramljam po nekaj ur.«

V zadnjih letih sta se z Dragico z ljudmi v okolici sicer bolj povezala, z ostalimi Slovenci sta jih naučila celo kartat šnops, ki je postal pri njih priljubljena igra ob večerih.

Dom v Kanadi
Dom v Kanadi

Slovenske skupnosti počasi umirajo

Potrebovala sta nekaj časa, da ste se privadila na življenje v tujini.

»Drugače je že kar se tiče vremena. Zime so dolge, hladne, zapade lahko več metrov snega,« pripoveduje Kastelic in nadaljuje: »Tudi glede druženje je drugače. Med seboj smo se največ družili priseljenci istih držav. Slovenci s Slovenci, Hrvatje s Hrvati in podobno.«

Imeli so razna društva, kot je Slovensko cerkveno društvo, Baragavo društvo in Nogometni klub Triglav, kjer so se med seboj družili Slovenci.

»Vse to zdaj počasi umira. Starejše generacije ni več, mladi pa se s tem nočejo ukvarjati in imajo druge prioritete. Sam sem igral pri Nogometnemu klubu Triglav in na prijateljevi farmi velikokrat tudi skuhal bograč za prijatelje. Tega je vse manj,« obžaluje.

Parcele pri Baragovem društvu kupuje vse več tujcev, v slovenski lasti sta le še dve zemljišči. Podobno je tudi s cerkvijo, saj po upokojitvi slovenskega duhovnika ne bo več slovenskih maš, saj ta nima naslednika.

Zime so ledene
Slovenci v Kanadi

Življenje v Kanadi je drugačno, ne pa nujno tudi boljše

Jože se je z ženo odselil v tretjem valu slovenskega odseljevanja, ki je trajal od konca druge svetovne vojne pa vse do leta 1980.

»Kot sem dejal sem odšel predvsem zaradi ljubezni pa tudi zaradi iskanja boljšega življenja. V Jugoslaviji je bilo lepo a včasih je bila težava dobiti nekatere stvari, ker jih enostavno nismo imeli, iz tujine pa jih je bilo nemogoče prinesti,« razmišlja.

V Kanadi je bilo glede tega drugače. Opozoril pa je, da se časi spreminjajo in je danes popolnoma drugače. Dodal je še, da moramo biti kot narod ponosni nase, saj nas v tujini izredno cenijo in hvalijo.

»Slovenci nimajo nič slabših avtomobilov, kot mi v Kanadi, oblačijo pa se celo bolj moderno. Imajo tudi več smisla za oblikovanje prostorov in dvorišča. Vzamejo si čas za podrobnosti in estetiko,« zaključi.

Domači vrt v Kanadi

Na radiu zjutraj dnevnik, čez dan Murski val in tudi Vlado Kreslin

V Kanadi pogosto spremljajo dogajanje v Sloveniji, čeprav zaradi časovne razlike prilagodijo termine. Kastelic opozori da je od konca 90. let lažje, saj je s pojavom socialnih omrežij vse dostopno takoj.

»Ne gledam televizije, ker sem raje zunaj. Pogosto pa z ženo poslušava slovenski radio in občasno pogledava tudi poročila. Z izumom interneta je vse postalo lažje, saj smo bolj povezani in obveščeni. Imamo občutek, da smo bližje domovini,« pravi sogovornik.

Dejal je, da so bili nekoč neki drugi časi, saj so bili edini stik z Evropo občasni telefonski klici in pisma, ki pa so potovala tudi po teden ali dva.

»Radi imamo tudi slovensko glasbo. Vsako leto v naših društvih praznujemo Slovenski dan. To še ohranjamo. Takrat nastopijo Vlado Kreslin, Ansambel Saša Avsenika in drugi slovenski izvajalci,« doda.

Domače klobase

Na krožniku bograč, kisla repa, krvavice, gibanica in klobase

Na vprašanje kaj pogosto kuhata odgovorita, da se na mizi znajdejo izključno le slovenske jedi.

»Pogostokrat pravim, da mi izseljenci kuhamo bolj domače, kot vi v Sloveniji,« pove Kastelic in doda: »Ker so zime dolge in je časa veliko delamo tudi klobase in ocvirke, imamo koline, delamo žganjekuho, jeseni pa pri nas vre tudi mošt.«

Žena velikokrat speče tudi sladke dobrote kot je gibanica, krofi, in retaši. Za praznike se na mizi znajde tudi domača potica.

Kolebanje glede selitve v Slovenijo

Čeprav imata v Kanadi vse, razmišljata o selitvi v Slovenijo. Za selitev je potrebno urediti tudi veliko birokracije in logistike, kar sta tudi glavna razloga za njuno odlašanje glede življenja v Sloveniji.

»Ne vem. Resnično ne vem, kako bi se odločila,« pa na vprašanje ali bi ponovno izbrala življenje v Kanadi odgovarja. »Vse prijatelje imam tukaj v Sloveniji, ne v Kanadi. Slovenija je moj dom, v Kanadi sem se vedno počutil, kot tujec,« pravi Jože Kastelic.

Za konec ponosno pokaže svoje domovanje v Gančanih, kjer bivata ko sta doma. Doma v Prekmurju, v Sloveniji, kjer sta se zmeraj počutila domače in dobrodošlo.

Fotografije: Jože Kastelic (osebni arhiv)

Zakonca Kastelic
Domače klobase
Rože na vrtu
Priprava klobas
Zasneženi dom
Javor - simbol Kanade
Krofi
Kiflji

Komentarji (0)

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Starejše novice