Migracije: Dom imam v Ljubljani, doma sem v Prekmurju

Prekmurje je skozi zgodovino zaznamovalo tudi priseljevanje in odseljevanje. Migracije na tem območju so stalnica in tudi zato velja Prekmurje za najbolj multikulturni del Slovenije. Ne le beg možganov in dnevni migranti, v preteklosti so na priseljevanje in odseljevanje vplivali številni različni razlogi. Gospodarski, politični, verski in drugi.

Prav danes obeležujemo združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Zgodovina priča o trdoživem značaju in narodni zavesti prekmurskih Slovencev, ki so kljub tisočletju življenja pod tujo oblastjo ohranjali jezik in kulturo.

Malo znana zgodovina o selitvah v Prekmurju

V Prekmurju trenutno živi okoli 78.000 ljudi. Narodnostno sestavo poleg večinsko slovenskega prebivalstva sestavlja še okoli 6000 Madžarov in 3000 Romov. Malokdo ve, a v Prekmurju obstajata tudi hrvaška in srbska skupnost, ki nista priznani kot manjšini, ampak svojo kulturo ohranjajo preko društev. V preteklosti je bilo Prekmurje dom tudi številnim Judom. Pred holokavstom je v Prekmurju živelo več kot tisoč Judov. Leta 1889 jih je bilo v pokrajini več kot 110, največ v Lendavi, Murski Soboti in Beltincih. V Prekmurju sta stali tudi dve sinagogi, v Murski Soboti in Beltincih.

Že v 16. in 17. stoletju so na izseljevanje iz Prekmurja vplivali tudi turški vpadi. Številne prekmurske vasi so bile požgane, nekateri Slovenci pa so se odselili v več kot 100 kilometrov oddaljeno župnijo Somogy. Imenujejo se Šomodski Slovenci, izseljevanja na ta del Madžarske pa so potekala v 16., 17. in 18. stoletju. Še v 19. stoletju je bilo tako več kot 100 kilometrov stran od sedanje slovenske meje 16 šomodskih vasi, ki so bile večinoma slovenske. Zanimiv je primer kraja Tarany, kjer še danes tu in tam govorijo slovensko oziroma prekmursko.

V zadnjih 100 letih je bilo Prekmurje podvrženo predvsem odseljevanju. Temu priča tudi število prebivalcev. Če je bilo ob združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom leta 1919 v Prekmurju 90.000 prebivalcev, jih je zdaj dobrih 10 tisoč manj.

Odseljevanje v Ameriko

Vzroki za izseljevanje iz Prekmurja konec 19. in v 20. stoletju so bili predvsem ekonomski. Prekmurci so boljše življenje iskali predvsem v Združenih državah Amerike, Kanadi, Franciji, Nemčiji, in tudi Argentini, Avstraliji in Urugvaju. Po podatkih, ki jih je zbral pokojni zgodovinar Franc Kuzmič, so v ZDA leta 1910 popisali 5510 prebivalcev s slovenskim maternim jezikom, ki so bili rojeni v Prekmurju. Leta 1910 je bilo tako v ZDA vključno s tistimi, ki so se tam rodili, okrog 7000 prekmurskih rojakov. Največja prekmurska skupnost je bila v Betlehemu. Tam je izhajalo tudi nekaj časopisov v prekmurščini. Najdlje, od leta 1921 do 1954 je izhajal tednik prekmurskih izseljencev v Ameriki Amerikanski Slovencov glas.

Primorci in Istrani v Prekmurju

Primorci so doma tudi v Prekmurju. Med letoma 1921 in 1932 se je namreč v Prekmurje v okolico Lendave priselilo okrog 1300 Primorcev in Istranov. Ti so se na skrajni vzhod Slovenije priselili zaradi fašizma in opustošenih vasi. Po zaslugi Primorcev sta takrat celo nastali novi naselji – Benica in Pince Marof. 

Prekmurski Kanadčan, ki je postal kanadski Prekmurec

Še posebej zanimiva življenjska zgodba je 32-letnega Daniela Sukiča. Rodil se je v Kanadi prekmurskima staršema, ki sta si onkraj luže poiskala boljše življenje. Odrasel je v Kanadi, 24 let živel v Vancouvru, nakar je usoda hotela, da se je vrnil tja, od kod izvirata njegova starša. Daniel Sukič se je ob obisku domovine svojih staršev zaljubil. In ljubezen je hotela, da je Vancouver zamenjal za Prekmurje.

Čeprav ni vedel niti besede slovensko, je že ob prvem obisku Prekmurja v otroštvu začutil posebno energijo. »Jaz in obe sestri smo rojeni v Kanadi. Prišli smo enkrat, ko sem bil star okoli devet ali deset let. Takoj sem začutil, da bi rad živel tukaj,« pripoveduje Sukič, zdaj sicer kuharski mojster v priznani prekmurski restavraciji.

»Starši moje mame so odšli od tu, ker so mislili, da bo tam boljše življenje. Jaz sem prišel nazaj, ker menim da je boljše življenje tu. Tempo je počasnejši, nisi tako zaseden, ni take gneče. Res je krasno,« je nad Prekmurjem navdušen 32-letnik.

»Oče je ljubosumen, ker živim v Prekmurju«

Prav te dni se na dopustu v Sloveniji nahajata njegova starša Marija in Alojz. Marijina družina se je v Kanado preselila že, ko je bila stara dve leti. Odrasla je v Kanadi, se po veliko letih vrnila na počitnice na Goričko in tam spoznala bodočega moža Alojza. Z njim se je vrnila v Kanado, kjer sta si ustvarila družino.

»Oče se je upokojil in močno si želi, da bi z mamo vsaj pol leta živela v Sloveniji. Ampak žal mama nima preveč posluha za to,« se nasmehne Daniel. »Oče bi se rad preselil v Prekmurje za vedno, a mama temu ni preveč naklonjena. Pozna se, da je odrasla v Kanadi. Oče ima tu prijatelje in ko se vrne je vedno 'pestro',« očetove težnje po vrnitvi v Prekmurje povzema 32-letnik. Je življenje v Kanadi zanju torej vendarle boljše? »Za mamo zagotovo. Za očeta pa ne (smeh). On je zelo vesel in hkrati tudi ljubosumen name, da živim tu. Tudi mama je vesela, da živim v Sloveniji, ampak včasih me je vprašala 'Pa si zares prepričan, da želiš živeti tu?'« pripoveduje Sukič, ki se je ob prihodu v Prekmurje pogosto moral 'zagovarjati'. »Veliko Prekmurcev me je vprašalo, če sem nor! 'Prišel si iz Kanade in boš ostal tu?' Vsi tukaj mislijo, da je v Kanadi življenje toliko boljše. Ampak po mojem mnenju ni. Prijatelji iz Kanade, ki so me obiskali, so takoj videli, zakaj sem se preselil sem.«

Kanadčani prijazni? S Prekmurci se ne morejo kosati!

»V Prekmurju mi je najboljša stvar življenjski slog. Vse je bolj sproščeno. Ljudje pa so izjemni! Nikoli in nikjer nisem spoznal bolj prijaznih in sproščenih ljudi kot v Prekmurju. Za Kanadčane radi rečejo, da so prijazni, ampak ne morejo se kosati s Prekmurci. Kanadčani so vljudni, Prekmurci pa prijazni. Izjemni!« je nad Prekmurjem navdušen mladi kuhar, ki potrjuje bržkone edinemu stereotipu o Prekmurcih, ki drži kot pribito. »Tu v Prekmurju te vsak povabi v hišo, k vsakomur greš na obisk, dobro ješ in piješ. Vsak te spozna, res nisem imel ene slabe izkušnje v Prekmurju.«

V otroštvu ga slovenščine niso učili, ko je bil malo starejši pa ga ta ni zanimala. »Zdaj, ko sem prišel v Prekmurje, sem se začel učiti. Učim se v službi in to zgolj prekmurščino, ne slovenščino,« je povedal Sukič, ki ga je ravno v tistem času ogovoril pomočnik v kuhinji, on pa mu je odgovoril v posrečeni pristni prekmurščini s kanadskim r-jem.

Prilagajanje preprosto, vzljubil tudi nogomet

Trenutno živi v Černelavcih pri starših svoje žene, pred časom pa sta kupila staro domačijo na Goričkem v Poznanovcih, ki jo želita preurediti. »Zdaj čakam, da pride denar, da lahko urediva hišo. Dolgo bom še moral delati (smeh).«

Prilagajanje na prekmursko okolje je bilo zanj, kljub nepoznavanju jezika, po njegovih besedah zelo hitro. »Preprosto je bilo. Samo jezik je ovira. Tu pa je krivda tudi mojih prijateljev, ki vedno govorijo z menoj v angleščini, ne pa v prekmurščini,« dodaja Sukič. A ker je v zadnjih letih postal pravi Prekmurec, se tudi kot pravi Prekmurec navdušuje nad nogometom.

»Odkar sem prišel v Prekmurje sem vzljubil tudi nogomet. Grem na tekme Mure, kadar le lahko, tam je zares zabavno, pa še Mura je uspešna,« zanimivo posledico prekmurske asimilacije povzema kanadski Prekmurec (ali prekmurski Kanadčan?). »Ko sem prišel sem, sem začel igrati nogomet, za zabavo, zdaj pa nimam več toliko časa. Treba je pač početi tisto, kar delajo domačini,« je smeje dodal in kmalu odhitel naprej na delo. Da bo hiša na Goričkem, čim prej lahko obnovljena.

Delovni migranti: Ljubljana in Avstrija

Prekmurje velja za pokrajino, ki ima enega najvišjih deležev dnevnih delovnih migrantov. Kar 20 odstotkov prebivalcev pomurske regije dnevno odhaja na delo v drugo statistično regijo. Že vrsto let je za številne Prekmurce Avstrija ena izmed obljubljenih dežel. Več tisoč Prekmurcev se dnevno vozi na delo k severnim sosedom, nekateri so si tam ustvarili tudi življenje.

Največ Prekmurcev izven domače regije pa živi v Ljubljani. Skorajda ni prekmurske družine, ki ne bi imela sorodnika, izseljenega v Ljubljano.  Številni Prekmurci so odšli ali pa po koncu šolanja ostali tudi v Ljubljani, kjer so uspešni gospodarstveniki, politiki, znanstveniki pa športniki in kulturniki. 

»Dom v Ljubljani, doma sem iz Prekmurja«

Dom si je v Ljubljani ustvarila tudi publicistka Valentina Smej Novak, ki pravi, da se nikoli ni zavestno odločila, da bo ostala v Ljubljani, pa tudi, da to nikoli niti ni bila dilema. »Je že tako, da se najpomembnejše življenjske odločitve izkažejo za nazaj. Zdaj imam dom v Ljubljani, toda doma sem iz Prekmurja.« O tem, kako so jo, kot Prekmurko sprejeli v Ljubljani ni nikoli razmišljala, je bilo pa veliko vprašanj, kako je v Prekmurju in tudi kar nekaj obiskov na ravnici, pravi. »So pa zdaj razdalje postale bistveno krajše, ceste so vse manj zavite in upam, da postajajo tudi vse bolj dvosmerne.«

Doma v Ljubljani govori v slovenščini, iz katere prosevajo prekmurski vokali, doma v Prekmurju pa v prekmurščini. »Moji otroci pa so dokaz, da se jezika učimo od okolice, ne v družini. No, najstnika sta mi zdaj izdala, da so ju v šoli spraševali, zakaj vedno tako čudno izgovorita otrok, z ozkimi 'o'ji, najmlajši pa pravi: o, fala, fala!«

Kakovost življenja se ne da meriti v številkah

Razvoj prekmurskega samozavedanja in samozavesti jo navdaja z veseljem. Je bila pa žalostna in neprijetno presenečena dan podatki, kako nizka kakovost življenja je v nekaterih prekmurskih občinah. Pravi, da se v Prekmurju vsa kakovost življenja kljub vsemu ne da izmeriti v ozkih številkah. »In tega ne govorim iz nekakšne idilične ali nostalgične zaslepljenosti. Zavedati se moramo, da je moč vsako statistiko skuhati v svoj segedin. Da se medčloveških odnosov ne da zajeti s številkami in indeksirati ne lestvice.« Pomembno se ji zdi, da se o prihodnosti Prekmurja sprašuje tudi pisatelje, pesnike in intelektualce, ne le pisarniške škrice in da ne gre pozabiti, da današnjo identiteto Prekmurja ustvarja predvsem ekološka, poetična in literarna dimenzija.

Valentina Smej Novak se kot pravi v rodno Prekmurje vrača preredko, pa vendarle toliko, da sledi letnim časom in praznikom, ki presekajo krogotok večnega vračanja. Na vprašanje, kaj je tisto najbolj prekmurskega v njej, pravi da dostopnost in volja, da se z vsakim rada kaj pogovori. »Zanimanje za ljudi. Mehkoba, pri sojenju in obsojanju, včasih tudi otožnost, ki pa ne pomeni nujno žalosti.«

Strah pred britansko invazijo in hrvaški delavci

Iz Prekmurja pa delavci ne le odhajajo, ampak v Prekmurje tudi prihajajo. Tako kot Slovenci odhajajo v Avstrijo, tako na delo v Prekmurje prihajajo hrvaški delavci iz krajev blizu meje. V številnih, predvsem proizvodnih podjetjih so delo našli hrvaški delavci iz Medžimurja, ki v Prekmurju služijo veliko bolje kot bi doma.

Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 je Prekmurje postalo pravi hit med Britanci. V dobrega pol leta je kar 44 posameznikov v teh koncih kupilo nepremičnino. Britanska evforija po nepremičninah v pokrajini ob Muri se je v prihodnjih letih še stopnjevala in vrhunec dosegla v letih 2006, ko je lastništvo na prekmurskih nepremičninah vpisalo 80, leta 2007 pa 72 državljanov Velike Britanije.

Britancem je bila namreč ob vstopu v Evropsko unijo Slovenija predstavljena kot odlična naložba za prihodnost. Predvsem na Goričkem so v času gospodarske krize za zelo nizke cene pokupili stare kmetije, podrtije in hiše, ki so jih nato obnovili. Nekateri so v Prekmurju videli del sveta, kjer bi preživeli jesen življenja, večina pa je nasedla obljubam o velikih zaslužkih. Številni, ki so pred dobrimi desetimi leti v času evforije postali prebivalci Prekmurja, so se vrnili v svoje domovine in nepremičnine prodali pod ceno. Čeprav so nekateri v obnove vložili tudi po 100.000 evrov, svojega vložka niso povrnili. Strah v Prekmurju izpred dobrega desetletja pred 'britansko invazijo' se je izkazal za nepotrebnega, saj v Prekmurju danes živi le okoli 20 Britancev.

»Kamor koli greš, te vzamejo za svojega«

Ena izmed njih sta Stuart in Lena Pettigrew, ki zaslužen pokoj v Prekmurju preživljata že trinajsto leto. Iz vrveža škotske prestolnice Edinburgh sta se preselila v idilično pokrajino na Goričkem, kjer so ju ob naravi navdušili predvsem ljudje.

»Tukaj ljudje skrbijo drug za druge. Na nikogar ne pozabijo. V Edinburghu bi bilo lahko z nama kaj narobe, pa dva tedna ne bi nihče opazil. Tukaj, če te dva dni ne vidijo, pridejo in potrkajo na vrata, da se prepričajo, če je vse v redu. Vsi so prijazni in si zelo pomagajo. Uživava v Prekmurju. Pokrajina naju spominja na Škotsko, vse pa je veliko mirneje, udobneje in varneje. Tukaj te vsi poznajo, kamor koli greš, te vzamejo za svojega. V Edinburghu tega ni. Tam so kot roboti, za vse si tam le številka,« sta zadovoljna Škota v Prekmurju.

Migracije so stalnica. Ljudje so se tisočletja preseljevali, Prekmurje pa je eden najboljših pokazateljev, da lahko tudi različni narodi in vere živijo v sožitju.

Anja Vučkič, Jaka Maučec

Članek je nastal v sodelovanju s časopisom Delo.