Predsednik Kasaškega kluba Ljutomer se je spomnil dolgoletnega rejca, prijatelja in enega od stebrov ljutomerskega kasaštva.
Predsednik Kasaškega kluba Ljutomer Branko Kristl je gostoval v oddaji Športna IDEA na televiziji IDEA, kjer je spregovoril o položaju kasaštva v Sloveniji, delu z mladimi konji, prihodnosti ljutomerske tradicije in slovesu dolgoletnega rejca Jožeta Sagaja.
Kasaštvo zanj ni le tekmovanje, pri katerem štejejo hitrost, taktika in doseženi čas. Je način življenja, ki temelji na posebnem odnosu med človekom in konjem.
»Konj je nekaj več kot vsa druga tehnika. Človek mu ne more nikoli dati tega, kar je konj dal človeku,« je dejal Kristl.
Do dirke vodijo leta dela
Čeprav gledalci na hipodromu vidijo predvsem konja in voznika, se pot do nastopa začne veliko prej. Pri uspehu imajo po besedah Kristla ključno vlogo rejec, trener in voznik.
V Ljutomeru vse tri naloge pogosto opravlja ista oseba, v večjih kasaških okoljih pa so vloge praviloma ločene. Delo se začne že pri izbiri plemenskega para. Rejec mora presoditi, kateri žrebec bi lahko na kobilo prenesel želene lastnosti, nato pa se začne dolgotrajno vzgajanje potomca.
Konja začnejo prvih veščin učiti že v prvem letu njegovega življenja. Kot dvoletnik začne intenzivneje trenirati, še istega leta pa lahko prvič nastopi na dirki. Toda vsak konj do tekmovalne steze ne pride.
»S konjem je zelo veliko dela, še preden sploh pridemo na hipodrom. Nekateri mogoče tja ne pridejo nikoli,« je pojasnil Kristl.
Tudi najboljši konj potrebuje dobrega voznika
Uspeha na dirki ne zagotavlja le hiter in dobro pripravljen konj. Pomembni so fizična pripravljenost, taktika, psihična zbranost in sodelovanje med človekom ter živaljo.
Med vsemi dejavniki je Kristl posebej izpostavil voznika.
»Lahko imaš vrhunskega konja, pa mu bo slab voznik prej naredil škodo kot kaj dobrega. Dober voznik in dober taktik lahko tudi s slabšim konjem doseže več kot slab voznik z dobrim konjem,« je dejal.
Kasaška dirka je tako preplet sposobnosti živali, presoje človeka in dela, ki ga je celotna ekipa opravila daleč od oči gledalcev.
Slovensko kasaštvo vzdržujejo zanesenjaki
Kasaštvo in konjereja v Sloveniji po Kristlovih besedah nimata podpore, ki bi si jo zaslužila. Večina bremena ostaja na klubih in njihovih članih. Kasaški klub Ljutomer ima 282 članov in je najštevilčnejši kasaški klub v Sloveniji.
»Tak šport v Sloveniji preživlja samo zaradi entuziastov. Devetindevetdeset odstotkov vsega je na klubih in njihovih članih,« je opozoril.
Večja pomoč države bi rejcem omogočila dostop do kakovostnejših plemenskih žrebcev iz tujine, s tem pa bi se hitreje izboljševala tudi kakovost slovenskih kasačev.
Mladi prihajajo tudi brez konjerejske tradicije
Nekoč so se s kasaštvom ukvarjale predvsem družine, ki so imele zemljo in so konje uporabljale tudi pri delu. Z razvojem mehanizacije je konj to vlogo izgubil, vendar je dobil novo kot športnik in tekmovalec.
Danes v kasaštvo vstopajo tudi mladi, ki s konji niso odraščali.
Nekateri so več let pomagali pri delu v hlevu, nato kupili svojega konja in začeli postopoma dosegati prve uspehe. Kristl je takšnega zanimanja vesel, saj družinska tradicija po njegovem prepričanju ne sme biti pogoj za vstop v ta šport.
Ljutomerski kasač kot rdeča nit kluba
Poseben ponos Ljutomera predstavlja ljutomerski kasač, tradicionalna pasma konj, ki je bila vpisana v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
Pot do priznanja ni bila preprosta. V klubu so morali več let zbirati dokaze, pojasnjevati pomen pasme in prepričevati pristojne.
Del te zgodbe je tudi Muzej ljutomerskega kasača. Po njegovih besedah gre za edinstven muzej, saj so muzeji o konjih znani tudi drugod po svetu, muzeja, posvečenega prav kasačem, pa naj ne bi bilo.
Obiskuje ga vse več osnovnošolcev in srednješolcev, ki skozi zgodbo žrebičke Jone spoznavajo razvoj konja in zgodovino kasaštva.
Slovo od človeka, ki ni znal jamrati
Pogovor je zaznamoval tudi spomin na nedavno preminulega Jožeta Sagaja, enega od stebrov ljutomerskega kasaštva. Izhajal je iz družine z bogato konjerejsko tradicijo, s konji pa so bili povezani tudi njegovi predniki in družina njegove matere.
Kristl ga je opisal kot velikega rejca, zanesenjaka in človeka dejanj.
»To so ljudje, ki ne znajo jamrati. Delajo, naredijo in gredo naprej,« se ga je spomnil.
Dolga leta sta sodelovala in bila prijatelja. Drug drugega sta podpirala, zdaj pa se je, kot je dejal Kristl, zgodil neizogiben trenutek slovesa.
Kristl je družino Sagaj označil za vodilno slovensko družino na področju reje in kasaških tekmovanj.
»Konji te spremenijo«
Ko je moral ob koncu pogovora v enem stavku pojasniti, zakaj je kasaštvo pravi šport, Kristl ni govoril o hitrosti, zmagah ali pokalih.
Govoril je o vezi, ki se stke med človekom in živaljo.
»Sinergija s to veličastno živaljo da človeku nekaj več in ga dvigne na višjo raven. To postane način življenja. Konji te spremenijo in zaradi njih postaneš nekaj več,« je sklenil.
