Po vrnitvi v atletiko do brona na svetovnem prvenstvu: Tekmovanja so samo pika na i

Poljski Torun je med 26. marcem in 1. aprilom gostil deveto dvoransko atletsko svetovno prvenstvo za veterane.

Slovenska reprezentanca je v mednarodni konkurenci 4.500 tekmovalk in tekmovalcev osvojila sedem medalj, z bronasto se je domov vrnila Karmen Grnjak. Skakalka v višino je bila tretja v starostni kategoriji W35.

Članica Atletskega kluba Ptuj, ki prihaja iz Prlekije, iz Grlave, je prvič tekmovala na svetovnem prvenstvu, v Torunu pa je nadgradila dosežek z jesenskih balkanskih iger. V grškem Solunu je tako v skoku v višino kot daljino osvojila zlato medaljo.

»Že nastop na svetovnem prvenstvu je nekaj posebnega. Srečaš ljudi z vseh koncev sveta, z rezultatom pa se postaviš na raven svoje starostne kategorije. Velika čast je biti že konkurenčen na svetovnem prvenstvu, še toliko bolj poseben občutek pa je osvojiti medaljo. 

Rada treniram atletiko, imam jo neizmerno rada in se tako predvsem sproščam. Iti na tako veliko tekmovanje in tam osvojiti še medaljo pa prebudi preprosto veselje in razigranost notranjega otroka,« je za Sobotainfo in Ptujinfo uvodoma dejala dobitnica bronaste kolajne.

Trenira z mlajšimi

V preteklosti novinarka je zdaj zaposlena kot vzgojiteljica otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami v VIZ Veržej, delovnik pa ji omogoča, da lahko ob družinskih in gospodinjskih obveznostih trenira večkrat tedensko. Kot pravi, ima tudi vodstvo zavoda posluh za šport in v času tekmovanj omogoča, da prilagodi urnik dela, ob tem pa jo podpirajo in navijajo.

Nekdanja pionirka in mladinka Atletskega kluba Pomurje danes uspehe dosega na veteranskih tekmovanjih, čeprav se še vedno udeležuje tudi članskih tekmovanj. Februarja je na dvoranskem državnem prvenstvu zasedla sedmo mesto v skoku v višino.

Čeprav je članica veteranske sekcije, nam je v prijetnem pogovoru zaupala, da v ptujskem klubu trenira z mlajšimi atleti. Kot je dejala v šali, bi lahko bila nekaterim tudi mama:

»Pred leti sem si družino ustvarila v okolici Ptuja, zato sem navezala stike s ptujskim klubom, saj je Murska Sobota vseeno malce predaleč. Treniram, ker imam zelo rada atletiko, udejstvovanje v športu pa me zelo izpopolnjuje. Rabim telesno aktivnost in treninge. 

Udeležba na takšnem tekmovanju je pika na i, še posebej ko pride dodaten uspeh. Treniram z mladimi atleti, ki so toliko mlajši od mene, da bi jim lahko bila skoraj mama (smeh). Mladina je v okvirih atletike moja socialna sredina. 

Veteranskih tekmovanj se udeležujem, ker se zavedam, da v članski konkurenci ne morem posegati po najvišjih mestih. Na državni ravni se je že dokaj težko prebiti v finale. Se je pa lepo postaviti med svojo generacijo in svoj rezultat primerjati z vrstnicami.«

Kaj jo vleče naprej?

Ker trenira z mlajšimi atleti ptujskega kluba, nas je zanimalo, če so prav oni tisti faktor, ki jo s svojimi rezultati silijo dalje in višje, v še boljše dosežke?

»Motivacija izhaja iz mene ter potrebe po gibanju in sproščanju. S športnim udejstvovanjem lažje prenašam stres in dinamiko sodobnega življenja. Ko vsak dan treniraš, si fizično marsičesa sposoben, na tekmovanjih pa se lahko primerjam še z drugimi,« odgovarja Karmen.

Nekaj motivacije pa dajo tudi tekmovanja, kot je bilo svetovno prvenstvo v poljskem Torunu. Naša sogovornica je ob tretjem mestu v skoku v višino nastopila še v skoku v daljino in tam zasedla sedmo mesto.

»Tekmovanja mi pomenijo veliko, so pa vseeno samo pika na i. Vesela sem, da lahko grem na takšna tekmovanja in sem lahko tretja na svetu, nekaj neverjetnega se je vrniti domov z medaljo. 

Ko gledam rezultate in jih primerjam s tistimi iz prejšnjih let, si vedno zelo želim, da bi šla še višje in dlje,« priznava lastnica brona v skoku v višino, ki se je leta 2021 s 168 preskočenimi centimetri ponašala s tretjim rezultatom sezone na svetu.

Tudi sin zaslužen za vrnitev v tekmovalno atletiko

Po obetavnih pionirskih in mladinskih rezultatih je prekinila kariero, saj je študij v Mariboru težko usklajevala s treningi. Priznava, da je po srednji šoli verjetno potrebovala tudi nekaj premora od atletike.

Premor se je nato podaljšal, saj si je ustvarila družino, prav starejši sin pa je bil posredno zaslužen, da so jo, kot je dejala sama, v vlogi starša znova »zasrbele« pete:

»Najprej je bil v ospredju študij, potem družina, starejši sin je zdaj star že 11 let, mlajši pa šest. Tudi v obdobju brez rezultatov sem bila aktivna, ne na atletski stezi, sem pa bila dejavna v fitnesu, bazenu ali pa sem tekla v naravi. 

Do vrnitve v atletiko je prišlo, ko je starejši sin še v predšolskem obdobju obiskoval popoldanske aktivnosti na atletskem stadionu. Ko sem ga pripeljala na trening, sem videla tartan, blazine in me je vnovič zamikalo skakanje, 'zasrbele' so me pete. 

Nekaj časa sem se obotavljala, želja pa je bila vse bolj prisotna. V klubu sem se pozanimala, če bi se lahko priključila vadbi s katerim od trenerjev, saj so skoki dokaj nevarna disciplina. Gre za velike sile, izkušeni skakalec pa tudi po nekajletnem premoru ne bo znal skočiti z rezervo, če povem po domače. 

Zavedala sem se, da moram pred prvimi skoki poskrbeti za telesno pripravo. Pod svoje okrilje me je sprejel Gorazd Rajher. Videl je potencial, ki je presegal moja pričakovanja. Izkazalo se je, da ima prav. Pripravil je dober načrt treningov, ki jih je prilagodil mojim letom. 

Najprej sem okrepila telo, vezi in čez čas poskusila, sprva iz čistega veselja, brez tekmovalnih in rezultatskih ambicij. Spet sem želela skakati, ker imam to rada. Rezultati so prišli, menim pa, da brez strokovnega vodenja z mnogo občutka tega ne bi zmogla doseči. Zelo cenim, da me je sprejel kljub mojim letom, delovniku in vsemu, kar spada zraven.«

Kot pionirka tekmovala tudi z vzornico

»Moj osebni rekord 172 centimetrov, leta 2001 sem ga dosegla na Mednarodnem mitingu mladih v Kranju. Takrat sem bila stara 15 let, s tem rezultatom pa sem izpolnila normo za nastop na svetovnem prvenstvu mlajših mladink v Debrecenu.

Ker nobena 17-letnica pri nas ni izpolnila postavljene norme, so me kot pionirko poslali na to prvenstvo. Čeprav tam nisem uspela potrditi tega rezultata, je bil to takrat zelo velik uspeh,« se ozre v preteklost.

Nekaj posebnega je bil v omenjenem letu tudi miting v Celju, saj se je v knežjem mestu še enkrat približala državnemu rekordu, za nameček pa je nastopila s hrvaško šampionko Blanko Vlašić. 

Tri leta starejša skakalka v daljino je bila kasneje dvakratna svetovna prvakinja, na olimpijskih igrah je osvojila srebrno in bronasto medaljo, že leta 2001 pa je v članski konkurenci slavila na mediteranskih igrah v Tuniziji.

»Bila sem blizu pionirskega državnega rekorda, ki si ga je s 174 centimetri lastila Barbara Berden. Teden po mitingu v Kranju sem rekordu približala na Mitingu celjskih knezov, ko sem preskočila 171 centimetrov. 

Spomnim se, da je tedaj v Celju nastopila tudi Blanka Vlašić. Res je bila druga dimenzija, pričela je skakati tam, kjer sem jaz končala,« se v smehu spominja srečanja z vzornico.

Z veteranskimi tekmovanji spoznava nove kraje

Čeprav je tudi na veteranskih prvenstvih v ospredju rezultat, pa imajo udeleženci tekmovanj dovolj časa, da po koncu nastopov spoznajo tudi lokalne znamenitosti, kar daje dodatno plat športnemu udejstvovanju.

»Želim ostati 'fit', obiskati različne konce sveta, kamor morda drugače ne bi šla, saj so vsakdanji dopusti ponavadi povezani z morjem ali termami.

V Solunu, kjer so bile jeseni balkanske igre, je bil zelo aktiven Aristotel, iz Toruna prihaja Nikolaj Kopernik, zame kot filozofinjo pa sta to zelo pomembni osebnosti. Veliko mi je pomenilo že to, da sem bila v samem kraju in sem videla, kje je živel Kopernik. 

Z atletiko tako spoznavam svet, ki ga drugače ne bi, saj verjetno ne bi niti pomislila, da bi šla na dopust na Poljsko,« še eno od prednosti veteranskih tekmovanj izpostavlja naša sogovornica.

Takšnih tekmovanj bi se težko udeleževala brez nesebično podpore partnerja Dejana, ki jo spremlja tudi na mednarodnih mitingih in je njen največji navijač.

Starejši atleti so vzor za bodočnost

Po vrnitvi v atletiko se je preizkusila tudi v troskoku, ki pa ga je kljub dobrim rezultatom opustila zaradi poškodbe. Zanimivo, ni je pridelala v atletiki, temveč ob padcu na parkirišču med tekmovalnim premorom. 

Sile pri troskoku so namreč prebudile poškodbo kolčne vezi. Zdravniki so priporočali tek, na srečo in tudi njeno olajšanje pa bolečin ni pri skoku v višino. Ob tej disciplini si dobrih rezultatov želi tudi v skoku v daljino, vzor za vsakdan pa najde pri starejših sotekmovalcih:

»Cilji v prihodnost? Priznam, da glede tega name vplivajo tudi naši ptujski veterani. Letos bom stara 37 let, na tekmovanjih pa srečujem atlete, ki štejejo 50, 60, 70 ali tudi 80 let. Ko jih vidim, v kako dobri formi so, mi dajejo vzor za življenje. 

So dokaz, da je s športno aktivnostjo moč ostati zdrav in 'fit', ne zaradi tekmovanj, ampak za vsakdanje življenje. Če si telesno dobro pripravljen, lahko počneš mnogo stvari, lažje uživaš v življenju, tudi če na starejša leta samo igraš odbojko z vnuki.

Ko srečujem 80-letne atlete s poskočnim korakom, ki bi ga lahko zavidal tudi marsikateri 20-letnik, mi dajejo željo, da jim sledim v tem. 

Seveda si želim skočiti še višje, ne bom se zadovoljila s 160 centimetri. Popraviti želim tudi osebni rekord v skoku v daljino, saj vem, da to zmorem. Če gre na treningih, ne vem, zakaj ne bi podobnih dolžin ponovila še na treningih.«

Da lahko tudi atleti v zrelih letih osvajajo medalje na mednarodnih tekmovanjih, pri nas že dokazujejo veterani, kot so Zdravko Mauko - Magi, Miki Prstec in 88-letni Marko Sluga.