Vojna med Ukrajino in Rusijo vsak dan pušča posledice. Ljudje bežijo. Pogovarjali smo se z družino iz Ukrajine, ki potuje že vse od četrtka.

Da bo vojna med Ukrajino in Rusijo trajala in trajala, da ji ne bo videti konca, si ni mislil nihče. Mlada Ukrajinka, njen sin in mati so zapustili rodno državo že v četrtek. O njihovi poti je povedala naslednje:

Begunci v Murski Soboti

»Prišli smo zaradi vojne. Bombe letijo v bližini naših hiš, in ker imamo majhnega otroka, smo se odločili, da zapustimo državo.

Verjamem, da če ne bi bila poročena in ne bi imela majhnega otroka, bi ostala v Ukrajini in prostovoljno pomagala. Zdaj pa nimam druge izbire,« pravi sogovornica.

S takšnimi besedami so v Mursko Soboto prispeli eni izmed prvih beguncev iz Ukrajine. Zapustili so svoje domove, prijatelje in družine. 
 

»Težko je bilo oditi«

»Ne želim si, da bi se moj otrok moral skrivati v kleti, gledati grde prizore ali celo to, da bi bil med poškodovanimi. Veliko otrok je namreč tudi umrlo.«

Ko se je vse začelo, je bilo zelo težko oditi. Avtobusi so bili zaustavljeni, vlaki niso vozili. Ampak odločila se je, da naredi vse, samo da zaščiti družino.

Kot nam je zaupala sogovornica, je mati še dan pred odhodom poučevala preko spleta, saj je profesorica na eni izmed tamkajšnjih šol.

»Medtem ko je mati začela s poukom na daljavo, sem ji povedala, da lahko šola počaka. Morala je izbrati med poučevanjem ali tem, da se mi pridruži na poti.«

Tudi sama sogovornica je po poklicu psihologinja, ampak dogajanje jo je popolnoma pretreslo. 
 

Nihče ni verjel, da se bo vojna uresničila

Mlada Ukrajinka še do zadnjega ni verjela, da se bo vojna zares začela. Pa vendar jo je mož, ki dela v tujini prosil, naj se umakne na varno.

»Rekla sem mu, da je to Evropa. Nihče nas ne bo napadel. Vsi smo mislili, da bo trajalo le nekaj dni in bo minilo.« 

Mesto, kjer živijo, je od Rusije oddaljeno približno štiri do pet ur vožnje.

»V mestu imamo sirene, ki nas obvestijo o povečani nevarnosti, ko moramo zbežati v klet. To pomeni, da tam sedimo vsaj nekaj ur in šele naslednja sirena nas opozori na konec nevarnosti.

V zadnji noči se je to zgodilo pet do šestkrat,« razlaga.

Sogovornica še doda, da so med napadom imeli v kleti tudi žensko, ki je tam rodila. 
 

Prepešačili 12 kilometrov

Kljub temu, da so mnogi izgubili hiše in družine, mlada Ukrajinka meni, da so njihovi možje, ki se borijo v vojni zelo pogumni. Tudi njena mati s solzami v očeh opisuje zdaj že večdnevno potovanje 'na varno'.

»Nisem si mislila, da se bo zgodilo nekaj tako strašnega, dokler niso začele leteti rakete. Med predavanji sem odšla na bankomat, da bi dvignila nekaj denarja ampak ti so bili prazni,« pravi mati.

Vzeli smo prtljago in otroka ter odšli na pot. Na meji je bila več 20 kilometrov dolga kolona.

»Zaradi več tisoč avtomobilov in počasnega premikanja smo ugotovili, da bo pot trajala več dni.

Vzeli smo dva nahrbtnika, steklenico vode, dokumente ter prepešačili 12 kilometrov z vsega štiri leta starim otrokom,« razlaga.
 

Panika na meji

Otrok ne ve, kaj se v resnici dogaja. Povedali so mu, da grejo na potovanje, spoznavat nove kraje in ljudi.

»Otrok je večino potovanja preživel v mojih rokah, zavit v oblačila, medtem ko je spal na torbah.«

Ob prestopu meje je vladala panika, ljudje so se prerivali.

»Ukrajinci si ne želijo vojne, želijo delati in živeti normalno. Pohvalila je Poljake. Dali so nam hrano in pijačo, odeje in oblačila. Tudi sama sem oblečena v njihove stvari,« pravi.

Za zdaj lahko iz države potujejo samo ženske in otroci.

Kam naprej?

»V Ukrajini pa je ostal naš oče, ki se bo boril za našo državo. Tam so tudi naše živali. Morali smo izbirati, ali vzamemo otroka ali živali,« še v solzah pove mlada Ukrajinka.

Zdaj so sedli na vlak, ki jih vozi proti Ljubljani. To bo začasna lokacija, kjer se bodo namestili. Kam jih bo vodila pot, za zdaj še ne vejo.

»Če se bo situacija izboljšala, se bomo vrnili v Ukrajino.«

Zaželeli smo jim veliko sreče. In so šli.

Komentarji (1)

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
tuncika

Žalostna zgodba. Me spominja na vojno 1991 v Sloveniji, zato verjamem, da jim bomo lahko sigurno pomagali preživeti čas med vojno.

Starejše novice