Vrsta tune, način ulova in ribolovno območje vplivajo na okus, hranilnost in varnost.
Ko izbiramo tunino v konzervi, pogosto gledamo le na to, ali je v oljčnem olju ali lastnem soku. A v resnici se za preprosto pločevinko skriva veliko več – od vrste tune do kraja in načina ulova. Vse to pomembno vpliva na kakovost in varnost živila.
Žal pa teh informacij pogosto ne najdemo na embalaži. Zakonodaja jih namreč ne zahteva, zato jih proizvajalci navajajo prostovoljno.
Zakaj je pomembno, katera tuna je v konzervi?
Kot pojasnjujejo na Zvezi potrošnikov Slovenije, poznamo več vrst tune – črtasti tun, rumenoplavuti tun, velikooki tun, pa tudi beli in modroplavuti tun. Leta 2023 sta črtasti in rumenoplavuti tun predstavljala 88 odstotkov svetovnega ulova, skupaj pa so ribiči po svetu ulovili kar 5,3 milijona ton tune.
Podatek o vrsti tune je pri izbiri pomemben iz več razlogov:
- manjše vrste, kot je črtasti tun, so nižje v prehranjevalni verigi in zato običajno vsebujejo manj težkih kovin in drugih onesnaževal kot večje vrste;
- različne vrste tun imajo različen okus, teksturo in barvo mesa, zato lahko na podlagi vrste predvidevamo, kako všečna nam bo tunina v konzervi.
Metoda ulova: zaporne plavarice, trnki ali druga orodja?
Najpogosteje se tuna lovi z zapornimi plavaricami, ki predstavljajo 66 odstotkov svetovnega ulova. A ta metoda pogosto povzroča prilov – ujamejo se tudi druge, nezaželene morske živali.
Poleg tega se uporabljajo še druga ribolovna orodja, kot so:
- parangal (trnki, pritrjeni na daljši vrvi),
- zabodne in podobne mreže (eno- ali večslojna mreža, ki je pritrjena na dno ali prosto plava),
- vlečne mreže (mreža v obliki stožca, ki jo vleče plovilo),
- panule (ribolovna vrvica s trnki, ki jo med počasno vožnjo vlečejo za čolnom),
- ročne ribiške vrvice in palice.
Če proizvajalec na embalaži navede način ulova, s tem potrošniku omogoči bolj premišljeno izbiro. Potrošnik lahko izbere tuno, katere ulov je bil okolju prijaznejši in je povzročil manj škode morskim živalim, kot so morski psi, želve, ptice in druge ribe.
Čeprav vse ribolovne metode do neke mere vplivajo na okolje, so nekateri načini, kot so zabodne mreže, vlečne mreže, zaporne plavarice in parangali, pogosto povezani z večjim prilovom – torej z ulovom neželenih vrst.
Bolj selektivna in živalim prijaznejša načina ulova pa sta lov s panulo ter uporaba ročnih ribiških vrvic in palic. Takšne metode zmanjšujejo tveganje za poškodbe drugih morskih bitij in prispevajo k bolj trajnostnemu ribolovu.
Organizacija FAO je svetovna morja razdelila na 19 ribolovnih območij, kot je npr. FAO 61 – Severozahodni Tihi ocean. Oznako območja običajno najdemo na konzervi, a spet le, če jo proizvajalec navede.
Projekt WATSON: sledljivost tune prihodnosti
Zveza potrošnikov Slovenije sodeluje v projektu WATSON, ki razvija napredne načine za sledenje ribam skozi celotno dobavno verigo. Uporablja se tehnologija veriženja blokov, QR-kode in pametni senzorji.
Čeprav je projekt trenutno osredotočen na bele ribe, obstaja možnost, da bo v prihodnosti zajel tudi konzervirano tunino.
Koristni nasveti Zveze potrošnikov Slovenije
- Tuna je hranilno živilo, vendar je med morskimi ribami priporočljivo izbirati manjše vrste, ki vsebujejo manj težkih kovin. To še posebej velja za občutljive skupine prebivalstva – nosečnice, doječe matere in otroke.
- Za zadosten vnos omega-3 raje izberite bolj mastne ribe, kot so sardele in skuše.
- Ne zapravljajte za slano vodo. Pri primerjavi cen upoštevajte ceno za neto plod (tuna brez medija) in ne celotne konzerve.
- Po odprtju konzerve tunino čim prej zaužijte.
- Preverite podatek o vrsti tune, ribolovnem orodju in območju.
